12. člen ZVKD-1
(razglasitev nepremičnega spomenika)
(1)Zavod pripravi predlog za razglasitev spomenika po lastni presoji ali na pobudo koga drugega. Če zavod zavrne pobudo za razglasitev, mora pobudnika seznaniti s svojo odločitvijo in z razlogi zanjo.
(2)Zavod mora o pripravi predloga za razglasitev seznaniti lastnike dediščine, ki naj bi se razglasila za spomenik, ter jim dati možnost, da podajo svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Lastniki se obveščajo praviloma po pošti ali z javnim naznanilom, če je ta način zaradi večjega števila, težke dosegljivosti ali neznanega naslova primernejši (npr. na nepremičnini, katere razglasitev se predlaga, v uradnem glasilu, v sredstvih javnega obveščanja ali na drug primeren način). Kadar se izvede javna obravnava, obveščanje lastnikov v skladu s tem odstavkom ni potrebno.
(3)Zavod mora izvesti javno obravnavo, če gre za razglasitev spomeniškega območja. O javni obravnavi se javnost obvesti z objavo datuma obravnave, načinom dostopnosti gradiv, rokov za podajo mnenj in navedbo organa, ki mnenja sprejema. Obvestilo o obravnavi se objavi v vsaj enem javnem sredstvu obveščanja najmanj deset dni pred javno obravnavo. V času do javne obravnave mora biti zagotovljen javen dostop do gradiv, ki so predmet javne obravnave.
(4)Na javni obravnavi se predstavijo razlogi za razglasitev, osnutek akta o razglasitvi in kartografska dokumentacija. Vsakdo ima možnost, da ustno ali pisno poda svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Zavod se mora do mnenj opredeliti.
(5)Postopek razglasitve spomenika lokalnega pomena vodi pristojni organ pokrajine ali občine ob smiselni uporabi določb drugega do četrtega odstavka tega člena. Predlog za razglasitev spomenika lokalnega pomena pripravi zavod. Seznanitev lastnikov s predlogom za razglasitev spomenika lokalnega pomena oziroma javno obravnavo izvede pristojni organ pokrajine ali občine ob sodelovanju zavoda.
- UPRS Sodba I U 312/2018-10Upravno sodišče RS · 2019
Tožnik kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma in s tem za kulturni spomenik državnega pomena, ni bil pritegnjen v razglasitveni postopek in mu torej ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje. Dejstvo je, da njegovi nepremičnini s prejšnjim Odlokom (iz leta 1999) nista bili razglašeni za del Arboretuma, saj v njem nista navedeni in torej tožnik ni mogel vedeti, da naj bi bili že tedaj zajeti v območje spomenika. Z Odlokom je bilo poseženo tudi v tožnikovo lastninsko pravico, saj s svojima nepremičninama ne more več prosto razpolagati, ker zanju velja poseben pravni režim. Zato bi bil moral biti tožnik predhodno seznanjen z namero, da njegovi nepremičnini postaneta del Arboretuma oziroma območje kulturnega spomenika, kar pa tožnik ni bil.
- UPRS sodba II U 202/2013Upravno sodišče RS · 2014
Izpodbijani odlok ni bil sprejet brez dejanske in pravne podlage. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil postopek za sprejem odloka izpeljan v skladu z 12. in 13. členom ZVKD-1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil strokovne podlage za razglasitev spomenika lokalnega pomena, spomenik pa je bil razglašen z odlokom občinskega sveta. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijani odlok pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in da je bil sprejet v nasprotju s 5. členom ZVKD-1. ZVKD-1 v svojem 5. členu določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva in da morajo država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Tega, da odlok najmanjšega možnega obsega, potrebnega pri posegu v lastninsko pravico ne bi upošteval, namreč tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 9. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 312/2018-10Upravno sodišče RS · 25. 9. 2019
Tožnik kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma in s tem za kulturni spomenik državnega pomena, ni bil pritegnjen v razglasitveni postopek in mu torej ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje. Dejstvo je, da njegovi nepremičnini s prejšnjim Odlokom (iz leta 1999) nista bili razglašeni za del Arboretuma, saj v njem nista navedeni in torej tožnik ni mogel vedeti, da naj bi bili že tedaj zajeti v območje spomenika. Z Odlokom je bilo poseženo tudi v tožnikovo lastninsko pravico, saj s svojima nepremičninama ne more več prosto razpolagati, ker zanju velja poseben pravni režim. Zato bi bil moral biti tožnik predhodno seznanjen z namero, da njegovi nepremičnini postaneta del Arboretuma oziroma območje kulturnega spomenika, kar pa tožnik ni bil.
- UPRS sodba II U 202/2013Upravno sodišče RS · 5. 2. 2014
Izpodbijani odlok ni bil sprejet brez dejanske in pravne podlage. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil postopek za sprejem odloka izpeljan v skladu z 12. in 13. členom ZVKD-1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil strokovne podlage za razglasitev spomenika lokalnega pomena, spomenik pa je bil razglašen z odlokom občinskega sveta. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijani odlok pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in da je bil sprejet v nasprotju s 5. členom ZVKD-1. ZVKD-1 v svojem 5. členu določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva in da morajo država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Tega, da odlok najmanjšega možnega obsega, potrebnega pri posegu v lastninsko pravico ne bi upošteval, namreč tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.