69. člen ZPacP

Sodišče zaključku tožene stranke, da je tožničina vloga nejasna, po vsebini pritrjuje, vendar pa ugotavlja, da tožena stranka tožnici ni dala možnosti za popravo oziroma pojasnitev vloge za drugo obravnavo na način, kot to zahteva ZPacP. Tožena stranka bi namreč morala tožnico pisno seznaniti s pomanjkljivostmi njene vloge ter od nje zahtevati, da vlogo v roku osmih dni popravi.

Uspešno zaključen postopek prve obravnave po ZPacP ni vedno predpogoj za podajo druge zahteve pri Komisiji. Ker je tožnik (dopolnjeno) zahtevo za izvedbo prve obravnave podal 10. 9. 2020, prva obravnava pa še vedno ni bila razpisana niti do vložitve zahteve za drugo obravnavo 2. 10. 2020, je bil s tem prekoračen 15 dnevni rok od vložitve prve zahteve za določitev termina obravnave, hkrati pa mora pacient v takem primeru, kadar ni razpisana prva obravnava, že v roku 30 dni od podaje pravočasne in pravilno vložene prve zahteve podati drugo zahtevo, za obravnavo katere je pristojna Komisija. Tožnik je ravno zato, ker prva obravnava ni bila razpisana, zahtevo za drugo obravnavo vložil pravočasno.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja bistvena ugotovitev, na kateri temelji izpodbijani sklep, to je ugotovitev točnega datuma, ko je bil tožnici vročen zapisnik, od katerega je tekel 15 dnevni rok za vložitev zahteve za drugo obravnavo in od česar je torej odvisno, ali je tožnica navedeno zahtevo za drugo obravnavo vložila pravočasno, ali prepozno. Dejansko stanje tako glede navedene bistvene ugotovitve v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

V primeru nepopolne ali nerazumljive vloge oz. zahteve za drugo obravnavo, ki ni popravljena in dopolnjena v odrejenem roku ali v primeru, da je prepozna ali anonimna, je predsednik Komisije pooblaščen, da jo zavrže.

V obravnavani zadevi ni podlage za odločitev na podlagi druge alineje drugega odstavka 69. člena ZPacP, torej za odstop zadeve v reševanje Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Postopek za prekinitev prestajanja kazni zapora teče oziroma je tekel v skladu z določbami ZIKS-1, v tej zadevi pa se obravnava prva in nato druga zahteva za obravnavo kršitev pacientovih pravic tožniku.

Določbo 16. točke 2. člena ZPaCP je treba razumeti v smislu prvega odstavka 1. člena ZPaCP, ki določa, da ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oz. izvajalkah zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Tožnica zdravstvenih storitev, ki jih je izvajala dr. C.C., ni uporabljala, temveč njen mož, kljub temu, da je izročila zdravstveno izkaznico. Tožnica v smislu zakona ne more imeti samostojnega statusa uporabnika kot aktivna stranka, ki lahko na podlagi določb zakona sproži postopke prve in druge obravnave, ob polnoletnem pacientu (bolniku), ki je bil njen mož in je bil on sam uporabnik zdravstvenih storitev izvajalke dr. C.C. Tožnica kot aktivna stranka zato tudi ne more v imenu pacienta, ki ji za to ni dal soglasja (tretji odstavek 48. člena ZpaCP), sprožati postopkov po tem zakonu.

Predsednica Komisije je tožnikovi zahtevi zavrgla iz razloga, ker naj Komisija ne bi bila pristojna za reševanje teh zahtev. Iz 2. odstavka 69. člena ZPacP, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, izhaja, da predsednik Komisije zadevo odstopi pristojnemu organu, če reševanje druge zahteve ni v pristojnosti Komisije. Predsednica Komisije bi ob ugotovitvi, da v konkretni zadevi Komisija ni prisojna za reševanje tožnikovih zahtev za drugo obravnavo, morala navedeni zahtevi odstopiti pristojnemu organu. Tudi po 23. členu ZUP mora organ po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost in mora po 4. odstavku 65. člena ZUP v primeru nepristojnosti vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu. Če pa organ ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, brez odlašanja izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi stvarne nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.