417. člen ZFPPIPP

Dejstvo, da se je postopek osebnega stečaja nad prvim tožencem zaradi njegove smrti nadaljuje kot stečaj zapuščine, nima za posledico prenehanja učinkovanja pravnih dejanj, ki jih je v postopku osebnega stečaja opravil prvi toženec kot dolžnik preko svojega pooblaščenca (sicer v nasprotju s pravnimi dejanji stečajnega upravitelja), kot zmotno meni tožnica. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja (prvega toženca) ne preneha in se pravda nadaljuje s pooblaščencem, ki je pooblaščenec dedičev stranke, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Podobno kot ima v postopku osebnega stečaja status stranke dolžnik, imajo v postopku stečaja zapuščine status stranke tudi dediči, razen če so se odpovedali dediščini. S smrtjo dolžnika se stečajni postopek ni končal, niti se v konkretnem primeru ni postopek stečaja zapuščine začel na novo, ampak se stečajni postopek zgolj nadaljuje. Postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine se štejeta za celoto. Bistvena posledica nadaljevanja postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka v postopek vstopijo v zatečenem stanju postopka osebnega stečaja ob smrti zapustnika. Od te

Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da se postopek osebnega stečaja v primeru smrti stečajnega dolžnika nadaljuje kot stečaj zapuščine. Nadaljevanje stečajnega postopka zagotavlja varovanje interesov upnikov s poplačilom iz premoženja dolžnika, ki je bil v trenutku smrti insolventen. Poleg nastanka nepotrebnih stroškov zaradi podvajanja pravnih dejanj, ki zmanjšujejo stečajno maso, in časovnega zamika pri poplačilu upnikov, bi nov postopek tudi na novo določal časovne meje uveljavljanja zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, kar bi imelo negativne posledice na poplačilo upnikov. Ustavitev postopka osebnega stečaja bi namreč pomenila, da bi prenehali vsi učinki začetka stečajnega postopka, na kar upravičeno opozarja upravitelj, kar bi bilo nedvomno v škodo upnikov. Smrt dolžnika nima materialnopravnih posledic na pravice upnikov. V trenutku smrti stečajni dolžnik ni imel več upravičenja razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso, saj je to zaradi dolžnikove insolventnosti prešlo na stečajnega upravitelja z začetkom postopka osebnega stečaja za račun vseh upnikov stečajnega dolžnika, ki so upravičeni do poplačila iz stečajne mase. Zato

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Če torej zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, ker ni dedičev, tudi ne odloči o omejitvi dedovanja. Ker pa je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustnikove smrti (prvi odstavek 417.d člena ZFPPIPP), ker ni dedovanja in ker je potrebno določbe 128. člena ZD uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 128. člen ZD in je materialnopravno zmotno odločilo v točkah II in III izreka ter posledično tudi v točki IV izreka, ko je z napadenim sklepom iz zapuščine izločilo del zapustnikovega premoženja v korist M. in preneslo v stečajno maso zapuščine brez dedičev po zapustniku le preostanek zapuščine.

Enak namen vodenja postopka osebnega stečaja in postopka stečaja zapuščine kaže na smotrnost kontinuitete obeh postopkov v primeru smrti stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka nad kasneje umrlo fizično osebo. Za kontinuiteto govori tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi to pomenilo stroškovni in časovni prihranek. Ne bi se spremenil niti časovni okvir za ev. uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kar je v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP). Če stečajna masa obstaja, upniki načelno tudi ne izgubijo pravnega interesa za uresničevanje namena stečajnega postopka, ki je v prvi vrsti v poplačilu upnikov. Z oblikovanjem stečajne mase v postopku osebnega stečaja je bila do neke mere tudi že opredeljena višina poplačila upnikov v postopku stečaja zapuščine. V trenutku smrti stečajnega dolžnika je zgolj tako obremenjeno premoženje prešlo v premoženjsko sfero dedičev. Dedovanje je namreč podlaga za vstop dedičev v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti. Bistvena posledica nadaljevanja postopka s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot

Omejitev iz 128. člena ZD velja samo za omejitev dedovanja in se ne uporablja za omejitev stečajne mase v stečaju zapuščine brez dedičev, ko do dedovanja sploh ne pride. V primeru postopka stečaja zapuščine brez dedičev se vse zapustnikovo premoženje prenese v stečajno maso in se tudi o poplačilu zahtevka na podlagi 128. člena ZD odloči v postopku stečaja zapuščine.

Omejitev iz 128. člena ZD velja samo za omejitev dedovanja in se ne uporablja za omejitev stečajne mase v stečaju zapuščine brez dedičev, ko do dedovanja sploh ne pride. Izločitev iz zapuščine po določbi prvega odstavka 128. člena ZD ni dedovanje, vendar do izločitve in pridobitve lastninske pravice Republike Slovenije oziroma občine po tej določbi ne pride, če ni dedičev, pač pa je začet stečaj zapuščine brez dedičev. V stečajno maso v postopku stečaja zapuščine brez dedičev po določbi 1. točke tretjega odstavka 418. člena ZFPPIPP spadajo vse stvari, katerih lastnik je bil zapustnik ob smrti, in druge premoženjske pravice, katerih imetnik je bil zapustnik ob svoji smrti. Zakon ne določa nobene omejitve stečajne mase glede zapustnikovega premoženja, ki bi istočasno po določbi prvega odstavka 128. člena ZD prešlo na Republiko Slovenijo oziroma občino.

Ker zapuščinsko sodišče ni odločilo, kdo je dedič in tudi ne, da gre za zapuščino brez dediča, je preuranjena odločitev, da se postopek nadaljuje proti Republiki Sloveniji, ki je v zapuščinskem postopku priglasila in pridobila zapuščino na podlagi 128. člena ZD. Če bo zapuščinsko sodišče odločilo, da dedičev ni, bo zapuščina prešla po 9. členu ZD na Republiko Slovenijo, ki bo tedaj odgovarjala za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja in bo morala vstopiti v pravdo namesto med pravdo umrle druge tožene stranke. RS lahko odkloni prevzem zapuščine brez dedičev, če zahteva v zapuščinskem postopku, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev, in v roku, kot ga določa ZFPPIPP, vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dediča.

Stečajni upnik ni udeleženec zemljiškoknjižnega postopka, ki teče po uradni dolžnosti zaradi zaznambe stečaja. Če je bila zapuščina prenesena na Republiko Slovenijo, vpisa zaznambe stečaja zapuščine ni mogoče zavrniti iz razloga, ker se zaznamba stečaja in s tem smiselno tudi zaznamba stečaja zapuščine lahko dovoli le nad zemljiškoknjižnim lastnikom, nad katerim je bil uveden stečaj, v času učinkov začetka stečajnega postopka pa zapustnik ni bil več lastnik nepremičnin, saj postane Republika Slovenija s prenosom zapuščine stranka glavnega postopka stečaja zapuščine in se zanjo smiselno uporabljajo pravila, ki se uporabljajo za zapustnikove dediče.