323. člen ZFPPIPP

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Upravitelj je predlagal izdajo soglasja k najemni pogodbi, ki je sklenjena pod odložnim pogojem, da sodišče izda soglasje in pod razveznim pogojem, če sodišče izdajo soglasja zavrne. Veljavnost in s tem pravni učinki pogodbe so bili torej vezani na izdajo soglasja sodišča. Ocena o ekonomski upravičenosti najema je stvar upravitelja, ki je dolžan pri sklepanju najemnih pogodb upoštevati tudi načelo omejevanja tveganj in načelo hitrosti postopka. Predlog za izdajo soglasja je procesno dejanje, ki ga je upravičen sodišču podati (le) upravitelj stečajnega postopka. Slednji je tudi edini legitimiran takšen predlog umakniti, če oceni, da se je zaradi spremenjenih okoliščin spremenila ekonomska upravičenost najema.

Pogodba, ki je bila v skladu z drugim odstavkom 323. člena ZFPPIPP sklenjena za določen čas (ZFPPIPP za primer stečaja ne dopušča sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas), ne more biti v skladu z drugim zakonskim predpisom (drugim odstavkom v času sklenitve Najemne pogodbe veljavnega 27. člena ZPSPP) podaljšana oziroma, kot navaja tožnica, transformirana v pogodbeno razmerje za nedoločen čas, saj bi bila takšna transformacija najemnega razmerja v nasprotju z ZFPPIPP, ki najemnega razmerja za nedoločen čas ne dopušča.

Predlog se zavrne.

Upravitelj za sklenitev take sodne poravnave potrebuje soglasje stečajnega sodišča, ki ga pridobi, če izkaže, da je sklenitev sodne poravnave v korist stečajne mase in s tem upnikov. Vsekakor pa je tudi nujno, da stečajno sodišče opravi vsaj osnovno presojo utemeljenosti zahtevka, o katerem naj bi se sklenila sodna poravnava. Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče. Izdaja nadomestnega sklepa bi bila nedopustna le, če bi sodišče prve stopnje spoznalo, da je pritožba le delno utemeljena. Zakonsko določilo pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa ob vsebinski presoji navedb upnika ne bi smelo sprejeti sklepa z enako vsebino izreka kot prvič, do česar pripelje presoja dodatnih navedb in odprava morebitnih drugih pomanjkljivosti prvega sklepa. Ker je bilo šele v letu 2019 pravnomočno razsojeno o ničnosti, je lahko šele takrat upnik pridobil pravico do vračila tega, kar naj bi prejel in je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ lahko začelo teči zastaranje. V smislu druge povedi drugega odstavka 87. člena OZ gre

Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi. Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne

Zakonodajalec je omejil možnost specialne izvršbe le na taksativno naštete izvršilne naslove, med katerimi pa ni notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Ker gre za izjeme, širjenje razumevanja preko zakonskega besedila, za kar se zavzema upnik, ni ustrezen razlagalni prijem.

Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija. Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati. Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo

Toženki s sporno prodajno pogodbo nista zasledovali namena zagotoviti plačilo kupnine za predmetno nepremičnino, pač pa je bil njun namen čim prej prenesti to nepremičnino skupaj s prilivi od najemnin iz premoženjske sfere prve toženke na drugo toženko ter na ta način preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase prve toženke, hkrati pa bi še naprej ostalo v krogu z bivšim zakonitim zastopnikom prve toženke povezanih oseb. S takšnim ravnanjem sta nedvomno izigrali stečajne upnike prve toženke. Četudi ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico, mu pravni red dopušča, da lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Te presoje tožeče stranke zato druga toženka ne more izpodbijati s svojimi ocenami. Okoliščina, ko je pogodba sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje (kot je to v obravnavani zadevi), presega dejanski stan izpodbojnosti in v skladu z ustaljeno sodno prakso upravičuje ničnostno sankcijo. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Tožeča stranka lahko v takšnem primeru v korist stečajne mase uveljavlja zahtevke iz naslov

V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.

Ob ustreznem soglasju sodišča zakon izrecno dovoljuje ustanovitev predkupne pravice, zato je neutemeljena pritožbena trditev upnika, da tako podeljena predkupna pravica krši načelo enakopravnega obravnavanja upnikov. Ni mogoče trditi, da pomeni obstoj predkupne pravice na premoženju, ki se prodaja, okoliščino, ki bi zniževala njeno ceno.

Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o soglasju k ustanovitvi pogodbene pravice v korist najemnika utemeljilo predvsem na interesu krajevne skupnosti, da kasneje odkupi lovski dom, ki bi v prihodnje služil kot "javno dobro", pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje niso zadostni in dovolj konkretni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zato ne more odgovoriti pritožniku, ali bo imel najemnik lovskega doma tudi pravico kupiti lovski dom. Navedeno dejstvo je za odločitev o ustanovitvi pogodbene predkupne pravice odločilno, saj je mogoče predkupno pravico ustanoviti v stečajnem postopku le v korist osebe, ki lahko pridobi lastninsko pravico na predmetu prodaje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove upraviteljico, da predlog ustrezno dopolni in po potrebi zahteva tudi pisno izjavo zakonitega zastopnika najemnika o nameri, da bo lovski dom tudi kupil in da za to ne obstaja nobena ovira. Pri odločitvi o predlogu ustanovitve pogodbene predkupne pravice v korist konkretne krajevne skupnosti naj prav tako upošteva ustrezne določbe Statuta Mestne občine in se opredeli do informacije steč

Sodišče ob podaji soglasja k najemni pogodbi le-te seveda ne povzema v izrek, temveč o predlogu upravitelja odloči tako, da da soglasje (ali ga odkloni), kar je skladno z drugim odstavkom 322. člena ZFPPIPP. Ker je torej vloga sodišča glede najemne pogodbe zožena na dajanje soglasja, pritožnik z razlogi, ki jih navaja v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe za potrebe izvršbe, ne more uspeti. Sodni sklep nima dajatvenega dela.

Sodišče ob podaji soglasja k najemni pogodbi le-te seveda ne povzema v izrek, temveč o predlogu upravitelja odloči tako, da da soglasje (ali ga odkloni), kar je skladno z drugim odstavkom 322. člena ZFPPIPP. Ker je torej vloga sodišča glede najemne pogodbe zožena na dajanje soglasja, pritožnik z razlogi, ki jih navaja v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe za potrebe izvršbe, ne more uspeti. Sodni sklep nima dajatvenega dela.

Sodišče ob podaji soglasja k najemni pogodbi le-te seveda ne povzema v izrek, temveč o predlogu upravitelja odloči tako, da da soglasje (ali ga odkloni), kar je skladno z drugim odstavkom 322. člena ZFPPIPP. Ker je torej vloga sodišča glede najemne pogodbe zožena na dajanje soglasja, pritožnik z razlogi, ki jih navaja v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe za potrebe izvršbe, ne more uspeti. Sodni sklep nima dajatvenega dela.

Ker pritožnica ni stranka stečajnega postopka niti ji zakon kot osebi, ki se zanima za najem, ne daje pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem, se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sklep izkaže kot pravilna.

Ali so izpolnjeni pogoji za odvzem in posledično prenehanje rudarske pravice po ZRud-1 lahko presoja Republika Slovenija v upravnem postopku za odvzem. Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati predvsem z vprašanjem pod katerega od institutov insolvenčnega postopka je mogoče subsumirati sporne pogodbe o izvajanju rudarskih del in aneksa ter ali so zaradi nasprotovanja verjetno nične oziroma brez učinka. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve o ničnosti oziroma neučinkovanju spornih pogodb glede na določbe o nadaljevanju poslovanja in o upravljanju stečajne mase - v okviru tega o oddajanju v najem.

ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.

Najemnine, ki jih v pritožbi navaja pritožnik, veljajo na trgu (za delujoče podjeme), za stečajnega dolžnika pa 323. člen ZFPPIPP določa omejitve glede trajanja najema, stečajni dolžnik pa je dolžan pri sklepanju najemnih pogodb upoštevati tudi načelo omejevanja tveganj in načelo načelo hitrosti postopka, vse te omejitve pa gotovo negativno vplivajo na višino najemnine.

Glede na to, da najemnik pri nadaljevanju najema dolžnikovih premičnin v zvezi z bioplinsko elektrarno stečajnega dolžnika uporablja tudi stvari, ki mu jih je na podlagi najemne pogodbe prepustil upnik, bi potencialni kupci dolžnikovih nepremičnin in premičnin in na podlagi izpodbijanega sklepa utegnili domnevati, da so tudi v izreku tega sklepa našteti predmeti predmet prodaje. Zato je upoštevajoč določilo 17. člena SPZ pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je v izreku dodalo 2. točko, v kateri so navedeni predmeti, ki so izvzeti iz prodaje.