27. člen ZFPPIPP

Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastop

Delodajalec ne more delavcu podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot so opredeljene v 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da prekoračitve pooblastil, neupoštevanja opozoril in nenamenske uporabe sredstev ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj bi ta ravnanja pomenila kvečjemu kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alinei prvega odstavka 88. člena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnica svoje dolžnosti v opazovanem obdobju opravljala korektno in izvajala ukrepe v okviru sprejetega sanacijskega programa. Če tožena stranka ni bila zadovoljna s sanacijskim načrtom oz. načrtom ukrepov, ki ga je tožnica pripravila za študijsko leto 2011/2012 (torej do 30. 9. 2011), pa bi ji v zvezi s tem odpoved iz razloga nesposobnosti morala podati najkasneje 30. 3. 2012. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da odpovedni razlog nesposobnosti za odpoved tožničine pogodbe o zapos

Priprava pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja bi, ob oceni, da ti ne bodo prinesli želenih rezultatov in ob dejstvu, da dolžnik nima nadzornega organa, pomenila le nepotrebno zavlačevanje z vložitvijo predloga za začetek stečaja. Namen izdelave poročila iz 35. člena ZFPPIPP je preveriti možnosti za uspešnosti za uspešno finančno prestrukturiranje podjetja. Takšen namen je bil v obravnavanem primeru dosežen – tožena stranka je možnosti preverila in ugotovila, da uspešno finančno prestrukturiranje ni mogoče. Zgolj dejstvo, da tega ni zapisala, ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu 42. člena ZFPPIPP. Položaj nelikvidnosti je res nasproten položaju likvidnosti (kratkoročne plačilne sposobnosti), vendar pa za insolventnost ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden, temveč mora stanje nelikvidnosti trajati določeno daljše obdobje. Dolgoročna plačilna nesposobnost pa je položaj, ki je nasproten položaju dolgoročne plačilne sposobnosti (kapitalske ustreznosti), torej trajne sposobnosti pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. Trditve glede tožnikove kapitalske neustreznosti, negativn

„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime. S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.

O poslovni praksi med strankama glede roka izpolnitve ni mogoče govoriti, če se je začela oblikovati šele s prvim izpodbijanim dejanjem, pač pa je običajnost roka izpolnitve mogoče presojati le na podlagi dolgotrajnejše in ustaljene poslovne prakse med strankama, ki sega v čas pred izpodbojnim obdobjem. Če poslovodstvo družbe znanja poslovnofinančne stroke nima, si mora zagotoviti ustrezno strokovno pomoč zunanjih izvajalcev računovodskih in finančnih storitev. Toženec torej s svojo obrambo, da stanja insolventnosti iz poslovnih izkazov ni sposoben prepoznati, ne more uspeti.

Družba, ki postane insolventna, sme opravljati tista plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe. Med njimi so tudi plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe. Toda po tretjem odstavku 34. člena ZFPPIPP mora družba vse upnike, ki so v enakem položaju (v okviru nujnih plačil), tudi enako obravnavati. Zato nujnost dobave še ni razlog za izključitev objektivnega pogoja izpodbojnosti.