221.v člen ZFPPIPP

Teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, bi pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izk

Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP. Sodišče o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka, pri tem pa preizkuša (le) upravičenost predlagatelja, obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter opravi (formalni) preizkus predloga s prilogami; tako kot v primeru, ko o začetku postopka odloča na dolžnikov predlog, tudi pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog presoja, ali so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka (aktivna, pasivna legitimacija ter neobstoj procesnih ovir).

Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.

Pravila o ponovni prisilni poravnavi določajo dopustnost vodenja ponovnega postopka prisilne poravnave še preden dolžnik izpolni vse obveznosti iz prejšnje prisilne poravnave ter posebna pravila za ta postopek. Vendar pa se te določbe nanašajo na sam postopek ponovne prisilne poravnave, prekinitev izvršilnega postopka zaradi začetka prisilne poravnave pa je določena ne glede na to, ali gre za "navadno" ali ponovno prisilno poravnavo.

Ovira za vodenje postopka prisilne poravnave je podana, če je predlog za prisilno poravnavo vložen, preden dolžnik izpolni vse obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, tudi v kolikor ponovno prisilno poravnavo predlagajo upniki zavarovanih terjatev, na katere prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava ni vplivala.

V insolvenčnem postopku se na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP glede vprašanj, ki v tem zakonu niso urejena drugače, smiselno uporablja ZPP. Po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pa sme pritožnik k pritožbi predložiti nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tega pritožnik ni storil. Zakaj je zgoraj omenjeni sporazum vložil v spis šele s pritožbo, ni pojasnil.

Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Ker pa je dolžnik vložil predlog za ponovno prisilno poravnavo (221.v člen ZFPPIPP), mora sodišče prve stopnje presoditi tudi obstoj v tem členu predpisanih (dodatnih) predpostavk.

Zakon sodišču nalaga postopanje po 236. členom ZFPPIPP, ne glede na tek postopka poenostavljene prisilne poravnave in tako tudi ne glede na vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sporne določbe ZFPPIPP. Vprašanje uporabe določbe 221.v člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave, katero je nameraval izpeljati dolžnik, za postopanje sodišča po 236. členu ZFPPIPP ni relevantnega pomena. Dolžnik mora namreč v vsakem primeru zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka predložiti listine, navedene v drugem odstavku 236. člena ZFPPIPP, sodišče pa ga mora k temu pozvati, kar je v danem primeru tudi storilo.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.

Predlog za ponovno prisilno poravnavo po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave je dovoljen, tudi če dolžnik še ni izpolnil vseh obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, vendar le ob kumulativno izpolnjenih pogojih.