87. člen OZ-UPB1

Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13). Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Ker pojasnilna dolžnos

V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.

Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Ta se v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je po prekinitvi nadaljeval, teh stroškov stečajnemu dolžniku ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člen ZFPPIPP).

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Navedeni določili 362. člena OZ, ki urejata posebna pravila o nastopu zastaranja posebej varovanih oseb, urejata le iztek zastaralnega roka, ne pa začetek njegovega teka.

Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), torej tudi toženka, ki je v tej smeri navedla številna dejstva in predlagala dokaze (sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 7. člen in prvi odstavek 212. člena ZPP), zato ni bilo potrebno, da bi slednje storil tudi tožnik, ki trditvam toženke ni ugovarjal. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da na ničnost pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pri čemer sta obe pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji izpostavili, da pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 ni sklenjena v predpisani obliki iz 567. člena OZ, kar pomeni, da bi njeno ničnost lahko ugotovilo tudi sodišče samo po uradni dolžnosti.