86. člen OZ-UPB1

Od izdaje izpodbijanih sodb je minilo že nekaj let, v vmesnem času pa je Vrhovno sodišče zaradi razvoja prava EU nadgradilo svojo sodno prakso na področju kreditov v švicarskih frankih. Iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj je razvidno le splošno opozorilo bančnega referenta tožnikoma glede valutnega tveganja, zato ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke bi pomenilo ponazoritev materializacije tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev, ki bi pri povprečnem potrošniku mogla in morala povzročiti ne le zavedanje možnih tečajnih nihanj (in možnih sprememb višine obrokov), temveč tudi zavedanje resničnih posledic velike depreciacije obračunske valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Tako vsebino pojasnilne dolžnosti, da lahko govorimo o tem, da je bila izpolnjena, terja novejša praksa Vrhovnega sodišča v zadevah glede kreditov v švicarskih frankih.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Da denacionalizacija zaradi zakonskih ovir ni možna v obliki vračila v naravi, je lastno in neutemeljeno oziroma v tej pravdi neupoštevno mnenje pritožnikov, ki mu sodišče prve stopnje, pravilno in utemeljeno ni sledilo. Podobno velja glede sklicevanja na dobrovernost, ki v predmetni zadevi ni odločilna (glej npr. odločbi VS RS II Ips 331/2006 in II Ips 75/2015 ter številne druge). Morebitna dobrovernost tožencev ne vpliva na veljavnost izpodbijanih pravnih poslov. Pravni posli so namreč absolutno nični, to je nični zaradi nedopustnosti predmeta razpolaganja. V takšnih primerih tudi do nedopustnega posega v ustavne pravice tožencev (v lastninsko pravico tožencev) ni prišlo. Prva toženka, zavezanka za vračilo, in preostali toženci so namreč s predmetnimi nepremičninami razpolagali v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen, pri čemer bi dopustitev takšnih razpolaganj pomenila zlorabo prava.

Učinki rubeža terjatve so določeni v 107. členu ZIZ: s sklepom o rubežu prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače razpolagati z njo, pri čemer z rubežem dolžnikove terjatve pridobi upnik na njej zastavno pravico. Smisel tega pravila je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem, da se prepreči, da bi dolžnik razpolagal z zarubljeno terjatvijo na način, da bi onemogočil poplačilo njegove obveznosti do upnika. Če pa upnik v izvršilnem postopku (ki z rubežem terjatve pridobi tudi status zastavnega upnika) soglaša s tem, da dolžnik z zarubljeno terjatvijo (kljub sodni prepovedi iz 107. člena ZIZ) razpolaga, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega racionalnega razloga, da bi bilo takšno razpolaganje sankcionirano z nastrožjo ničnostnostno sankcijo, upoštevaje ob tem, da namen kršenega pravila na takšno sankcijo tudi ne odkazuje.

Vendar pa je sodna praksa že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita, da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten. Ker je namen prepovedi pobota zaščita upnika, po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire za pobot terjatve, ki izvira iz brezpravnega zadržanja denarja, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.

Namen določbe 38. a člena ZGD-1 ni preprečevati imenovanja določenih oseb za člane organov upravljanja, temveč postaviti pravila za njihovo ravnanje, ko in če se v konkretni situaciji pojavi nasprotje interesov. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, da naj bi šlo za nekakšen metodološki napotek, katerih oseb ni mogoče imenovati za člana nadzornega sveta, pri čemer naj bi ta napotek celo uporabljali zelo široko, zato ni v skladu z namenom zakona.

Dolžnik lahko v skladu z določbo 311. člena OZ pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta od njega zahteva (predpostavka vzajemnosti), če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari ste vrste in iste kakovosti (predpostavka istovrstnosti) in če sta obe terjatvi zapadli (predpostavka zapadlosti). Dolg se lahko pobota tudi z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ).

O veljavnosti kreditnih (in tem podobnih) pogodb, ki so jih banke in druge finančne organizacije sklepale s potrošniki, katerih obveznosti se glasijo na zneske v CHF, je mogoče odločati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je po pravilnih ugotovitvah, da je v danem primeru pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil tožnik, ki je ekonomski strokovnjak, z izkušnjami tudi v bančništvu, zaradi česar se je zavedal pomena valutne klavzule, na drugi strani pa v času sklenitve pogodbe 25. 3. 2004 ni bilo objektivnih znakov ali subjektivnega pričakovanja toženke, da bo vrednost CHF v pogodbenem času znatno narasla, tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi naj bila podana zaradi nepoštenega pogoja vezanosti tožnikove obveznosti na vrednost CHF, utemeljeno zavrnilo.

Resda je v omenjenih Splošnih pogojih (9. člen) določeno, da v takšnem primeru velja zavarovano kritje šele po plačilu premije, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna pogodbena ureditev v direktnem nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Zakonske določbe drugega, tretjega in petega odstavka 937. člena OZ, ki so kogentne narave (924. člen OZ), namreč drugače urejajo pravne posledice, če premija ob zapadlosti ni plačana v primeru, da je z zavarovalno pogodbo dogovorjeno, da je treba premijo plačati šele po sklenitvi pogodbe. V takšnem primeru zakon namreč ne predvideva, da začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije (primerjaj prvi odstavek 937. člena OZ, kjer je urejena pogodbena situacija, ki vključuje dogovor o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe), temveč obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino, preneha šele, če premija, ki ob zapadlosti ni bila plačana, ni plačana niti po 30-ih dneh od dneva, ko je bilo zavarovancu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije (tretji

Zavarovalni interes je bistven element, kavza zavarovalne pogodbe.

Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila. Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).

Vsi trije partnerji so se dogovorili, da bodo odkupili poslovni prostor in začeli z opravljanjem gostinske dejavnosti, pri čemer so vnaprej dogovorili tudi zadolžitve in deleže vsakega od njih. Vse našteto bi izvedli v pravno organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki bi v končni fazi postali vsi trije, vsak z enakim deležem. Ni sporno, da s sklenitvijo ustnega dogovora tožena stranka še ni bila ustanovljena in da jo je bilo šele potrebno ustanoviti z ustreznim aktom. Opisan dogovor je po pravni naravi družbena pogodba po 990. členu Obligacijskega zakonika (OZ), za katero se ne zahteva pisna oblika. Dogovor je bil tudi v večjem delu realiziran, saj je prišlo do začetka izvajanja dejavnosti, pri čemer so bili aktivni vsi trije partnerji.