3. člen OZ-UPB1

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

O veljavnosti kreditnih (in tem podobnih) pogodb, ki so jih banke in druge finančne organizacije sklepale s potrošniki, katerih obveznosti se glasijo na zneske v CHF, je mogoče odločati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je po pravilnih ugotovitvah, da je v danem primeru pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil tožnik, ki je ekonomski strokovnjak, z izkušnjami tudi v bančništvu, zaradi česar se je zavedal pomena valutne klavzule, na drugi strani pa v času sklenitve pogodbe 25. 3. 2004 ni bilo objektivnih znakov ali subjektivnega pričakovanja toženke, da bo vrednost CHF v pogodbenem času znatno narasla, tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi naj bila podana zaradi nepoštenega pogoja vezanosti tožnikove obveznosti na vrednost CHF, utemeljeno zavrnilo.

Šlo je za pisno komunikacijo, zato ni dvoma, da je to storila nemudoma in vskladu s pogodbo, saj je potreben določen čas za preučitev končne situacije, končna situacija pa takrat tudi v nobenem primeru še ni bila usklajena (niti še ni bilo usklajevalnega sestanka). Glede na dogovor v pogodbi, da ima naročnik pravico pogodbeno kazen uveljavljati najkasneje ob končnem obračunu, je torej tožena stranka pogodbeno kazen uveljavljala pravočasno in v skladu z dogovorom, ki je izključil uporabo dispozitivnih določb OZ.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da bi od tožene stranke pridobili podatke o prometu za sporno obdobje. Med strankama je bilo namreč dogovorjeno plačilo v odstotku od prometa, zato konkreten obseg tožnikovega dela (če se izkaže, da je delo opravljal) niti ni pomemben. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, za kakšen odstotek od prometa sta se stranki dogovorili, je podatek o mesečnem prometu odločilno dejstvo, brez katerega o utemeljenosti zahtevka po višini ni mogoče razpravljati.