239. člen OZ-UPB1

Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari. Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.

Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena.

Pritožnica ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se nanašajo na dejansko stanje. S takšnimi navedbami, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo, kot tudi z v pritožbi širjenimi navedbami o pozivih tožeči stranki za izjasnitev glede morebitnega obstoječega dolga, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v konkretnem sporu ni dopusten pritožbeni razlog.

Če ena pogodbena stranka krši obveznost, ki izvira iz poslovnega razmerja, pogodbi zvesta stranka obdrži (ohrani) izpolnitveni zahtevek vse do tedaj, dokler izpolnitvena obveznost kasneje (po nastopu kršitve) ne preneha: bodisi s pravilno izpolnitvijo, ki je opravljena z zamudo, bodisi s tem, da pogodbi zvesta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve. Pogodbi zvesta stranka torej lahko vztraja pri izpolnitvi in hkrati uveljavlja tudi sankcije zaradi nepravilne izpolnitve (zamudne obresti, pogodbeno kazen za zamudo in odškodninsko terjatev za škodo zaradi zamude - drugi odstavek 239. člena OZ)

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.

Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali bi bil tožnik tudi v primeru meritorne obravnave vložene pritožbe v zadevi I P .../..... obsojen na plačilo vztoževanega zneska. Odškodninska odgovornost odvetnika je podana le tedaj, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil, torej da bi tisto, kar bi odvetnik moral narediti, pa je opustil, stranki ob normalnem teku stvari prineslo uspeh v postopku. Do zmanjšanja premoženja (do pravno priznane škode) ne pride le tedaj, ko se zmanjša aktiva, temveč tudi tedaj, ko se poveča pasiva. Takšno zmanjšanje premoženja predstavlja tudi s pravnomočno odločbo naložena obveznost plačila določenih dajatev. Pomemben je premoženjski saldo - ostanek premoženja, ko se pasiva odšteje od aktive.

Ni avtomatizma, ki ga je zatrjevala tožnica, da bi toženka morala skladno s pogodbo (6. člen pogodbe4) oziroma z določbo četrtega odstavka 9. člena SD 20175 sama preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače, kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8. člena SD 20176, ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov (določenih skupin zaposlenih za dva plačna razreda) pri tožnici s 1. 7. 2017 oziroma pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10. členom SD 2017 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač. Neutemeljeni so tako še pritožbeni očitki, ki jim ni sledilo že sodišče prve stopnje, da toženka ni upoštevala (sporne) zaveze iz določila 4. točke 9. člena SD 2017 v procesu pogajanj za sprejem Aneksa k SD, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih ter njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, zavrnila. Za spremembe in dopolnitve SD velja enak postopek kot za njegov sprejem (soglasje partnerjev). Volja toženke in njene odločitve za sprejem dogovora torej niso odločilne, vsekakor pa toženka, kot izhaja že iz samega pojma

Iz tega izhaja, da je o spornem vprašanju dokončno in neodvisno odločila Vlada, za sprejem te odločitve (že glede na položaj Vlade Republike Slovenije o naši ureditvi) pa Zavodu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Zato ni mogoče slediti očitku, da odločitev Vlade ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami.

Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.

Drži, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.

Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l.. Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).