iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1).
§ zakonZakon o zaposlovanju in delu tujcev (uradno prečiščeno besedilo) · ZZDT-UPB2 · ne velja od 23. 4. 2011

9. člen ZZDT-UPB2

Pristojni organi

Sodna praksa: 2 odločbi navajata ta člen · zadnja 21. 11. 2012Vse odločbe ↓
  • VDSS sklep Pdp 941/2012Višje delovno in socialno sodišče · 2012

    Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.

  • UPRS sodba U 427/2004Upravno sodišče RS · 2005

    Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 24. 8. 2007

Sodna praksa

2 odločb navaja ta člen · zadnja 21. 11. 2012
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–2 od 2
  • VDSS sklep Pdp 941/2012
    Višje delovno in socialno sodišče · 21. 11. 2012

    Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.

  • UPRS sodba U 427/2004
    Upravno sodišče RS · 26. 1. 2005

    Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.