286. člen ZPP-UPB3

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ).

Po petem odstavku 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Kaj je ocenjena vrednost, je standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru, saj omogoča upoštevanje različnih okoliščin. Te okoliščine se nanašajo tako na preteklo poslovanje družbe kot na poslovanje v prihodnosti, kakršnega je realno mogoče pričakovati z vidika gospodarskega in finančnega položaja družbe ob izstopu, splošnih gospodarskih trendov in v družbi sprejetih načrtov za prihodnje poslovanje. Pri tem je treba izhajati iz tistih okoliščin in načrtov, ki so bili v trenutku izstopa predvideni ali vsaj predvidljivi.

Predmet Pogodbe je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala „ves čas skrbeti za sklepanje pogodb“. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ.

Res je, kar trdi pritožba, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnica ni plačala kupnine in navajala, da tožnica ni pojasnila, kako in na kakšen način je imela že vnaprej pripravljen denar. Vendar je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18.11.2015 navedla, da jo je toženka presenetila, ko ji je sporočila, kdaj naj bo podpis kupoprodajne pogodbe in izročitev oz. prevzem kupnine, zaradi česar si je morala na hitro izposoditi precejšnjo vsoto denarja, ki ji je takrat še manjkala za poplačilo celotne dogovorjene kupnine. Toženka te tožničine trditve ni problematizirala. Tožnica je torej ustrezno pojasnila od kje ji denar za kupnino. To v času prvega sojenja za sodišče tudi ni bilo odločujoče. To je postalo pomembno šele v drugem sojenju, zaradi stališča pritožbenega sodišča o dogovoru sočasne izpolnitve. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica pravočasno predlagala zaslišanje posojilodajalk in izpis iz TRR svoje matere za svojo navedbo, da si je denar izposodila in predložila izpisek svojega TRR. S tem je le dodatno utemeljila svojo trditev, da je toženki izročila kupnino po pogodbi, ki si jo je v pretežnem delu izposodila. Ne gre torej za zatrjevano prek

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana. Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem

Tudi po dopolnjeni določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovora zaradi pobota in zastaranja, in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje toženke ni pozivalo, da v določenem roku dopolni odgovor na tožbo, predlaga dodatne dokaze ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe.

Toženec okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih je predlagal zaslišanje priče po prvem naroku za glavno obravnavo, ni navedel. Dejstvo, da sta tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo umaknila svoj dokazni predlog po zaslišanju te priče, pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala toženčevo kasnejše predlaganje tega dokaza.

Res tožeča stranka ni banka A, kateri je bil dopis poslan, vendar to ne pomeni, da se ji pri banki A ne bi bilo treba pozanimati o dejanskih okoliščinah v zvezi s preneseno terjatvijo. Tudi pri uveljavljanju procesnih pravic se namreč od strank pričakuje ustrezna skrbnost, da se lahko sklicujejo, da so nek dokazni predlog postavili prepozno brez svoje krivde.

Iz vsebine tega zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja nič drugega kot to, da so se stranke dogovorile za poravnavo škode (v višini 144.397,00 EUR brez DDV), ki je nastala na agregatu A3. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da škoda, ki je nastala na agregatu A2 (ki je predmet konkretnega tožbenega zahtevka), sploh ni bila predmet omenjenega poravnalnega dogovora. Jasna in nedvoumna pogodbena določila se namreč uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Enako velja tudi glede odškodninske pravne podlage po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1. Zakon namreč na tem mestu omogoča neposredni zahtevek upnikov za povrnitev družbine škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja in nadzora. Vendar ima ta zahtevek naravo vzporednega zahtevka, saj gre za odškodninski zahtevek družbe, ki ga uveljavljajo upniki, in je vezan na pogoj, da družba upnikom ne more poplačati njihovih terjatev. V tej zvezi pa lahko upniki uveljavljajo omenjeni odškodninski zahtevek le do višine svojih terjatev, upoštevaje ob tem, da odškodninski zahtevek po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1 uveljavljajo v svojem imenu in za svoj račun. V konkretnem primeru pa sta tožnika uveljavljala odškodninski zahtevek v svojem imenu, a za račun stečajne mase. Poleg tega pa je uveljavitev odškodninskega zahtevka po tej pravni podlagi po začetku stečaja nad družbo nedopustna tudi z vidika enake obravnave upnikov v stečajnem postopku.