214. člen ZPP-UPB3

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati.

V izvršilnem postopku izvršilno sodišče o ugovoru tretjega vsebinsko ne odloči, temveč v primeru nasprotovanja s strani upnika, ugovor zavrne, tretji pa ima možnost v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začeti pravdo na nedopustnost izvršbe (drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ). Glede na to o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega v tej fazi izvršilnega postopka ni mogoče odločiti niti po kriteriju uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), niti po kriteriju neutemeljeno povzročenih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in bo o njih izvršilno sodišče lahko odločalo, ko bodo znana vsa dejstva v zvezi z začeto pravdo na nedopustnost izvršbe oziroma odločitvijo pravdnega sodišča o zahtevku tretjega.

Enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ je potekel v času, ko je tožeča stranka napako aktivno odpravljala in je tožena stranka torej upravičeno pričakovala, da bo le-ta odpravljena, oziroma da bo njen ugovor rešen brez pravde. V takem primeru bi ob strogem upoštevanju zakonskega prekluzivnega roka tožena stranka svoje pravice izgubila, še preden jih je sploh imela možnost uveljaviti. To pa bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim kupec v primeru prodajalčevega zavajanja (prevare) ohrani svoje pravice iz naslova napak prodane stvari tudi po poteku zakonskega prekluzivnega roka.

Tožeča stranka je svojo terjatev obrazložila po posameznih postavkah, tožena stranka pa teh zatrjevanih dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo brez kritične presoje, ampak je le sledilo določbam ZPP, ki jih je pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz izhodišča, da se v poslovnem svetu rasti in dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdrave mere tveganja in poguma. Vsak gospodarski posel nosi v svojem jedru določeno mero tveganja, da se izjalovi. Vendar pa kljub temu poslovne odločitve ne smejo biti sprejete na pamet (na podlagi golega občutka), temveč morajo biti sprejete na racionalni podlagi, izhajajoč iz določenih objektivnih dejstev in preverjanja znanih okoliščin primera. Potrebno je opraviti tudi (vsaj okvirno) analizo teh okoliščin primera, pri čemer je treba upoštevati tudi lastne ter primerjalne poslovne izkušnje.

Toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.

Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se za priznana štejejo tudi dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov. Prav za tako situacijo je šlo v predmetni zadevi. S sklicevanjem na dokazni predlog za zaslišanje prokuristke namreč tožena stranka ne more uspeti, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Ker torej trditve tožeče stranke o opravljenih in neplačanih delih glede na toženkino zanikanje brez navedbe razlogov štejejo za priznana, je dejansko stanje v zadevi res nesporno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pogoji za izdajo sodbe brez naroka so bili zato podani.

Iz vsebine tega zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja nič drugega kot to, da so se stranke dogovorile za poravnavo škode (v višini 144.397,00 EUR brez DDV), ki je nastala na agregatu A3. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da škoda, ki je nastala na agregatu A2 (ki je predmet konkretnega tožbenega zahtevka), sploh ni bila predmet omenjenega poravnalnega dogovora. Jasna in nedvoumna pogodbena določila se namreč uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla, plačilo katere škode zahteva, v kakšnih zneskih in podala način izračuna škode, s čemer se je trditveno in dokazno breme, da škoda tožeči stranki ni nastala oziroma ji ni nastala v zatrjevani višini, preneslo na toženo stranko. Stranka se mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam in dokazom nasprotne stranke, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke. Zastopanje pooblaščenca stranke na ogledu predstavlja storitev, enakovrstno zastopanju pooblaščenca na naroku.