62. člen ZSSloV

Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale. Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena n

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega de

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Toženka je dokazala, da tožnici ni bil brez razloga prepovedan vstop v vojašnico in s tem onemogočeno opravljanje dela, temveč ji je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjevala pogoja PCT, saj se je odločila, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnici ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju takrat ustrezno omogočenega načina testiranja kot utemeljene zahteve toženke, za tožničino osebno odločitev. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da varstvo tožnice po 112. členu ZDR-1 ne velja, ker ZSSloV kot lex specialis takšnega varstva ne določa.

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Toženka je dokazala, da tožniku ni bilo brez razloga prepovedano opravljanje dela, temveč mu je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, saj se je odločil, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju testiranja kot utemeljene zahteve toženke za tožnikovo osebno odločitev.

Pogodba o zaposlitvi med drugim določa, da v kolikor pripadnik predčasno, pred iztekom 10 let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, ali če se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani, je dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožencu je prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV, zato je dolžan povrniti tožeči stranki prejeto nagrado ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV, ki določa, da se poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove med drugim: (2. točka) - če je bila neupravičeno odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni in se ne vrne na delo - z zadnjim dnem, ko je bila še na delu. Sodišče prve stopnje je upravičeno odsotnost z dela enačilo s priznanim bolniškim staležem, pri tem pa ni raziskalo, ali je bila tožnica v času (ne)odsotnosti dejansko zmožna za delo, kot je to navajala v postopku in tudi v pritožbi. Ugotovitev, da tožnici za sporno obdobje ni bil odobren bolniški stalež (ali letni dopust), samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica z dela izostala neupravičeno. Če za delo ni bila zmožna, z dela ni izostala neupravičeno, tako da sodišče ni v zadostni meri raziskalo, ali je utemeljen očitek o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka skladno z 62. členom ZSloV, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena ZSSloV, nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena ZJU in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena ZJU določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najka

Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona

Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, revizijsko sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja.

Varnostni zadržek ni institut kazenskega prava in ne obstaja na predpostavki prejšnje pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje. Tudi naknadno ugotovljena, vendar za kazenski pregon že zastarana dejanja, lahko pomenijo razlog za varnostno preverjanje, ob ugotovljenem varnostnem zadržku pa samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev zadržka je predvsem stvar organa, ki oblikuje takšno oceno, obseg sodne presoje utemeljenosti oziroma upravičenosti takšne ocene pa glede na posebno ureditev na tem področju zelo omejen.

Pogoj ustreznega vojaškega znanja oziroma ustreznega usposabljanja za pridobitev tega znanja za opravljanje vojaških dolžnosti, je določen v ZObr. V tem zakonu in v ZSSloV (8. točka prvega odstavka 62. člena) je določeno tudi, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če vojaška oseba predpisanega temeljnega vojaškega usposabljanja ne opravi in to ne glede na razlog, zaradi katerega le-tega ni opravila.

V tožnikovem primeru ne pride v poštev določba tretjega odstavka 116. člena ZDR, po kateri delavcu, ki je v bolniškem staležu v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preneha delovno razmerje šele z zaključkom bolniškega staleža oz. po šestih mesecih, saj mu je delovno razmerje prenehalo po specialni določbi ZSSloV, ker v predvidenem času ni zaključil temeljnega vojaškega usposabljanja (pri čemer tudi ni bistveno, iz katerega razloga usposabljanja ni zaključil), ne pa zaradi nesposobnosti ali iz poslovnega razloga.