56. člen ZSSloV

Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti. Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano

Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. 47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil od

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti. Z