80. člen ZEKom-UPB1

S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture, je dopustna. Vendar taka služnost učinkuje le na zasebnopravnem področju, torej le kot zasebnopravna omejitev lastninske pravice. Ne izključuje pa negativna služnost možnost prisilne ustanovitve služnosti v javno korist v skladu z določbami sedmega odstavka 20. člena in 21. ter 22. čl. ZEKom oziroma tretjega odstavka 78. čl. in 79 ter 80. čl. ZEKom-1. Na področje javnega prava namreč negativna služnost ne seže.

Pri služnostih v javno korist, kjer je služnostni upravičenec skoraj vedno pravna oseba, omejitev trajanja take služnosti ne bi bila združljiva z namenom zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture, saj se ta večinoma postavlja za obdobje, daljše od trideset let. Specialna in sektorska zakonodaja zato omogočata ustanovitev služnosti za nedoločen čas, točneje za čas, potreben za gradnjo oziroma postavitev, vzdrževanje in obratovanje javne infrastrukture. Predmet verzijskega zahtevka so lahko načeloma le tiste koristi, ki so nastale „na škodo“ prikrajšanega. Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi, saj tožnica take koristi (najemnine), kakršno je pridobil toženec zaradi specifike storitev, ki jih opravlja (javne elektronske komunikacijske storitve), ne bi mogla doseči, saj sama teh storitev ne izvaja, poleg tega je RTV pretvornik, ki je bil (oziroma prostor na njem) oddan v najem, postavil toženec.

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja us