77. člen ZEKom-UPB1

S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja us

V konkretnem primeru je imela tožena stranka pravico zahtevati prenos služnosti nase po končani izgradnji, pri čemer je po določbah ZEKom tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato za presojo upravičenja tožeče stranke, da razveljavi pogodbo, ki jo je podpisal njen zastopnik, notranja razmerja med njim in edinim družbenikom za odločitev niso bila pomembna. Da bi se neko sicer dopustno ravnanje lahko opredelilo kot ravnanje, ki nasprotuje moralnim načelom, bi morala biti izkazana zloraba in izigranje določenega pravila, z uporabo katerega bi bil dosežen nepričakovan rezultat, ki po splošno sprejetih vrednostnih kriterijih za večino ne bi bil pravičen, niti ne bi bil v splošnem interesu.

Tožena stranka je imela pravico zahtevati prenos služnosti nase po končani izgradnji, pri čemer je po določbah ZEKom tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Statutarna ali druga omejitev pa nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato za presojo upravičenja tožeče stranke, da razveljavi pogodbo, ki jo je podpisal njen zastopnik, notranja razmerja med njim in edinim družbenikom za odločitev niso bila pomembna.

Po določbah ZEKom je tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Da bi se neko sicer dopustno ravnanje lahko opredelilo kot ravnanje, ki nasprotuje moralnim načelom, bi morala biti izkazana zloraba in izigranje določenega pravila, z uporabo katerega bi bil dosežen nepričakovan rezultat, ki po splošno sprejetih vrednostnih kriterijih za večino ne bi bil pravičen, niti ne bi bil v splošnem interesu.