38. člen ZEKom-UPB1

S tožnikove strani izpostavljena okoliščina, da je toženka 21. 12. 2007 objavila javni poziv za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, ki se je nanašal na širši nabor frekvenc, kot so bile kasneje predmet odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z 8. 4. 2008, na navedeno po presoji sodišča ne more vplivati. To sodišče je namreč že v sodbi U 1603/2008-37 z 20. 10. 2009 zavzelo stališče, da je bila faza objave omenjenega javnega poziva nezakonita, kolikor je bil javni poziv objavljen le v Uradnem listu (in ne tudi na spletni strani toženke), čemur je v sodbi X Ips 22/2012 z 8. 11. 2012 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

S pravnomočnostjo te sodbe bo začasna odredba prenehala učinkovati, glede na določitev datuma razveljavitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF) z dne 8. 4. 2008 v izpodbijani odločbi pa bi, v kolikor bi sodišče tožbo zavrnilo, že s trenutkom vročitve te sodbe tožnik nemudoma izgubil pravico do uporabe obravnavanih frekvenc. To bi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnim mnenjem toženke in prizadete stranke, ki menita, da je zveznost uporabe spornih frekvenc dodatno zagotovljena prav z izdajo začasne odredbe) nedvomno lahko povzročilo negativne posledice za tožnikove uporabnike in javni interes, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tudi toženka – tožnik (ki ne more vnaprej jasno vedeti, kdaj bo sodna odločba izdana in kakšna bo njena vsebina) bi namreč pravico do uporabe spornih frekvenc izgubil dejansko v trenutku. Tudi navedene okoliščine kažejo na to, da toženka z določitvijo datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 z dnem 30. 9. 2019 ni zagotovila zveznosti uporabe spornih frekvenc. Neutemeljeno je ob tem stališče prizadete stranke, da bi se moral tožnik že od kar je izvedel za predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila prizadeta stran

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da je bila faza objave javnega poziva glede na določbe 38. člena ZEKom, drugega odstavka 117. in 121. člena tega zakona ter drugi odstavek 13. Statuta toženke nezakonita, kolikor je bil javni poziv objavljen zgolj v Uradnem listu in ne tudi na spletni strani toženke. Zato tudi sodišče sodi, da je predlagatelj obstoj obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP izkazal z zatrjevanjem in izkazom nezakonitega odvzema možnosti sodelovanja v postopku za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, glede na nezakonito objavo javnega poziva. Postopek javnega razpisa, ki ni del upravnega postopka za dodelitev radijskih frekvenc, ne more biti predmet obnove postopka oziroma tudi ne predmet odločanja o dovolitvi obnove postopka. Predmet odločanja v obnovi postopka je lahko samo upravna zadeva, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo. Sklep o dovolitvi obnove postopka namreč po zakonu (drugi odstavek 272. člena ZUP) zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena.

Ker je bil akt, ki je bil predmet izpodbojne tožbe v tem upravnem sporu, v drugem upravnem sporu odpravljen in so zato odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale, je prenehala pravovarstvena potreba za odločanje v tem upravnem sporu. Upoštevaje navedeno si revidentka v tem upravnem sporu niti z ugoditvijo reviziji ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi ne izkazuje več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

Namen objave je v seznanitvi zainteresirane javnosti, zato bi toženka šele z zakonito objavo izpolnila določbo drugega odstavka 13. člena Statuta, po kateri je dolžna na spletnih straneh objavljati tudi tovrstne javne pozive.

Toženka bi morala, ko je presodila, da je tožnik upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo kot zainteresirana javnost, le tega upoštevati kot interesenta (prvi stavek četrtega odstavka 38. člena ZEKom) kot aktivno stranko (in ne stranskega udeleženca).

Sodišče prve stopnje je glede na določbe tretjega odstavka 267. člena ZUP, 9. točke 260. člena ZUP in četrtega odstavka 38. člena ZEKom napačno presojalo izkazanost revidentovega pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo preko vprašanja izpolnjevanja pogojev za dodelitev frekvenc in ga ni štelo za upravičenega predlagatelja iz razloga, ker naj zaradi predhodnega imetništva enakovrstnih frekvenc ne bi bil zainteresirana javnost po četrtem odstavku 38. člena ZEKom. Določba četrtega odstavka 38. člena ZEKom namreč ne daje podlage za zaključek, da operater, ki je že imetnik enakovrstnih frekvenc, ne more biti zainteresirana javnost, ker naj do dodatne dodelitve enakovrstnih frekvenc ne bi bil upravičen, ampak je takšen zaključek lahko zgolj posledica politike Agencije, ki v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZEKom skrbi za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra Republike Slovenije.

Ugotovitev, da določene radijske frekvence ne bodo dostopne vsem interesentom, je podlaga za obveznost tožene stranke, da izvede postopek javnega razpisa kot postopka, v katerem bi pod enakimi pogoji imeli možnost sodelovanja ponudniki ter bi bil zaključen z upravnim postopkom, v katerem bi imeli položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe in v katerem bi bila izdana ena ali več odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Nasprotna ugotovitev, da bodo dostopne vsem interesentom, je podlaga za zakonito izključitev postopka z javnim razpisom ter vodenje postopka z eno stranko. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku dodelitve frekvenc v radiofrekvenčnem pasu od 1950 MHz do 1955 MHz in od 2140 MHz do 2145 MHz, ki so bile z ODRF št. 657509 dodeljene družbi C. Bistveno je, da je že imetnica frekvenc za UMTS v pasu 2100 MHz in do dodatne dodelitve enakovrstnih frekvenc ni upravičena. Ob neizkazanem pravnem interesu za vložitev predloga za obnovo postopka je tožena stranka predlog za obnovo postopka pravilno zavrgla.

Vodenje postopka z eno stranko brez predhodnega javnega razpisa ZEKom določa, torej je dopusten. Njegova izvedba pa je pogojena z ugotovitvijo tožene stranke, ki jo naredi na podlagi odziva zainteresirane javnosti, na podlagi javnega poziva, zato je bilo treba presoditi predlog za obnovo postopka na način, kot bi tožena stranka presodila odziv tožeče stranke na javni poziv in na tej podlagi ugotoviti, ali ima tožeča stranka pravni interes za sodelovanje v postopku, ki je bil voden. Tožena stranka je pravilno vodila postopek dodelitve spornih radijskih frekvenc z eno stranko, v katerem tožeča stranka ni imela položaja aktivne stranke, niti ne bi bila upravičena do statusa stranskega udeleženca. Upravičeni predlagatelj obnove po določbi 261. člena ZUP pa je lahko le subjekt, ki bi v upravnem postopku bil upravičen sodelovati.

Po 6. odstavku 53. člena ZEKom Agencija (lahko) spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog njenega imetnika v okviru območja pokrivanja iz te odločbe, in to tako, da se s tem ne posega v pravice, ki jih imajo drugi imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ter pod pogoji tega zakona. V konkretnem primeru je bila stranka v postopku le imetnik odločbe, ki je predlagal spremembo odločbe. Zgolj dejstvo, da so določene frekvence omejene in ne bi bile dostopne vsem interesentom, Agencije še ne obvezuje, da izvede javni razpis. V konkretnem primeru tožena stranka ni ocenila, da bi bil potreben javni poziv po 38. členu ZEKom in ne javni razpis po 40. členu ZEKom, zaradi česar ju ni izvedla. Z ugotovitvijo tožene stranke, da v predmetnem postopku (izdaja odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) ni bilo potrebno izvesti javnega razpisa, se strinja tudi sodišče. Glede na tak zaključek, tožena stranka v navedeni postopek ni bila dolžna pritegniti tožeče stranke. Zato je postopala pravilno, ko je zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo navedenega postopka.