2. člen ZEKom-UPB1

Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana. Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolg

Pri obveščanju se od operaterja fiksnega omrežja zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, saj gre za njegovo obveznost iz poklicne dejavnosti. Glede na to, da je z naročniki redno mesečno komuniciral najmanj ob pošiljanju računov, bi obveščevalni dolžnosti operater fiksnega omrežja zadostil, če bi naročnike glede grozeče nevarnosti zlorabe opozoril skupaj z računi in ne zadostuje objava sporočil v različnih medijih.

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS je v skladu z določbo 1. odstavka 129. člena ZEKom pristojna tudi za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v RS, za reševanje katerih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (4. odstavek 129. člena ZEKom). Vendar pa se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred Agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred Agencijo ustavi (5. odstavek 129. člena ZEKom). Že začeti postopek reševanja spora pred Agencijo ni ovira za začetek pravde pred sodiščem, pa tudi ne pogoj za začetek postopka pred sodiščem. tekst : Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo. O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zg 3/2009 z dne 30. 1. 2009 (1. točka izreka) in odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi ter predlog za izdajo začasne odredbe

Ureditev po 129. členu ZEKom ne izključuje sodne pristojnosti, saj APEK rešuje spore, navedene v 1. odstavku 129. člena ZEKom, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. V 5. odstavku 129. člena ZEKom je namreč predpisano, da če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred APEK v isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred APEK ustavi.

Operaterjem s pomembno tržno močjo se naložijo določene materialne obveznosti, če določen upoštevni trg ni dovolj konkurenčen, torej iz razlogov javne koristi. Tudi če imajo te obveznosti za njihovo poslovanje določene posledice, npr. izpad prihodka, pa to ne predstavlja škode, ki bi opravičevala zadržanje odločbe o naložitvi obveznosti. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe bi bil operater lahko uspešen le, če bi (verjetno) izkazal prekomerno prizadetost, torej da bi izpad prihodka povzročil nepopravljive posledice za njegovo poslovanje. V postopku za izdajo začasne odredbe je treba zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, da jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi.

Sodišče ne dvomi o stroških, ki bodo tožniku za prilagoditev sistema nastali, pri čemer pa sama višina teh stroškov v tej fazi postopka ni relevantna, in tudi ni šteti škode, povrnjene z ustreznim, v zakonu opredeljenim postopkom, za težko popravljivo, zgolj zaradi predvidevanja, da bo tak postopek nujen. Obveznost, določena v izpodbijani odločbi, namreč pomeni konkretizacijo javne koristi, opredeljeno v 2. členu in 1. odstavku 30. člena ZEKom.