100. člen ZSV-UPB2

Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B.B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti oziroma, da sta izročilni pogodbi določali le njuno obveznost v zagotavljanju materialnih dobrin in da je s tem izključena vsakršna denarna obveznost in sploh nastanitev v domu starejših. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. V nasprotju z namenom pogodbe bi bilo razumevanje, da se oskrba nanaša le na materialno oskrbo na domačem naslovu, ne pa tudi na plačevanje dela oskrbnine v domu starejših.

Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. Prav zato, ker preživninska obv

Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva

Tožnika do upravičenke, ki je njegova mati, veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj tožnik v postopku ni dokazoval niti zatrjeval, da ni iz neupravičenih razlogov izpolnjevala preživninske obveznosti do njega. Na podlagi 124. člena ZZZDR se namreč preživninska obveznost otrok do staršev, za katero je v postopku ugotovljeno, da nimajo dovolj sredstev za preživljanje, domneva po samem zakonu, v kolikor se to pravno dejstvo ne oporeka zaradi okoliščin iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, tj. zaradi neizpolnjevanja preživninskih obveznosti. Ker v konkretnem primeru dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR ni izpolnjen, to pomeni, da je tožnik skladno s 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe zavezanec za plačilo institucionalnega varstva svoje matere.

Glede na ZZZDR so polnoletni otroci k plačilu storitev institucionalnega varstva za starše zavezani glede na plačilno sposobnost, razen če je podan dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena, torej ali je upravičenec polnoletnega otroka preživljal skladno s svojimi sposobnostmi. Odgovor na to vprašanje je pomemben v konkretnem primeru za ugotovitev ali sta tožeči stranki zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za svojega očeta kot upravičenca.

ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.

Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.

Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Odločanje o višji oprostitvi je diskrecijsko. Odločbo mora izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po pravni teoriji, sodni in ustavno sodni praksi odločanje po prostem preudarku ne sme biti samovoljno, temveč v mejah vsebinskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločitev po prostem preudarku sploh lahko zakonita. Organ je vezan na meje pooblastila in namen, za katerega je pooblastilo dano. Pri uporabi prostega preudarka je po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine

Upravičenci in drugi zavezanci so po 1. odstavku 100. člena ZSV dolžni plačati storitve institucionalnega varstva. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Merila, od katerih je odvisna oprostitev, so vrednost opravljene storitve, višina ugotovljenega dohodka, meja socialne varnosti, plačilna sposobnost in prispevek k plačilu storitve (9. člen Uredbe). Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec. Če je zavezancev več, pa vsi skupaj. Prispevki zavezancev se, razen v predpisanih primerih, določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost (5. odstavek 18. člena Uredbe). Plačilna sposobnost je določena v 15. členu Ure

Ker v spornem razmerju ne gre za vprašanje pravic ali obveznosti iz sistema socialne varnosti, kot socialni spor opredeljuje 58. člen ZDSS-1, ne gre za socialni spor na področju socialnih prejemkov iz 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1.

V obravnavanem predsodnem upravnem postopku so ostala pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je prišlo do zavezanosti občine h kritju razlike do polne vrednosti institucionalnega varstva, nerazčiščena. Plačilna sposobnost zavezanca ni bila ugotavljana, niti ni bilo postopano po 7. členu ZUP, v kolikor bi se izkazali razlogi za njegovo morebitno oprostitev plačila. V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča.

V tej zadevi je sporno, ali je tožnica zaradi sklenjene izročilne pogodbe zavezanka za plačilo institucionalnega varstva za B.B. Z izročilno pogodbo si je izročevalka izgovorila popolno oskrbo na domu, ni pa si izgovorila plačila za oskrbo institucionalnega varstva, niti se tega ni zavezala prevzemnica. Čeprav se C.C. ni zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva, pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, da obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe njej ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti. Načelo relativnosti pogodbenih razmerij sicer pomeni, da velja le med pogodbenimi strankami, vendar se v konkretnem primeru obveznosti iz izročilne pogodbe, nanašajo tudi na obveznosti ostalih zavezancev pri plačilu prispevka za institucionalno varstvo B.B. (tretji odstavek 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev). Ker se je C.C. zavezala zagotavljati B.B. oskrbo na domu, se njen prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot se je zavezala z izročilno pogodbo. Če na ta način določen prispevek zavezanke ne