62. člen ZIZ-UPB4

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

Iz vsebine dolžnikovih navedb je sicer res mogoče razbrati, da del terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje, zanj očitno ni sporen. Vendar je potrebno upoštevati, da se v obravnavanem primeru vodi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem izvršilno sodišče (niti prve niti druge stopnje) ni pristojno presojati vsebinske utemeljenosti dolžnikovih ugovornih navedb in predloženih dokazov oziroma upnikovega zahtevka, zato opravi zgolj formalni preizkus obrazloženosti dolžnikovega ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Izvršilno sodišče tako v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku ne more (delno) 'priznati' njegove terjatve, temveč je to v celoti prepuščeno pristojnemu sodišču v kontradiktornem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Da je tožba popolna in sposobna za obravnavanje tožeči stranki ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev (tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe), temveč le toliko, da ta omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Res je sicer, da v tožbi ni izrecno navedla tudi posameznih stroškovnih postavk iz računa št. 1 z dne 27. 3. 2018, vendar to za popolnost tožbe ni potrebno, saj v ta namen zadostujejo podane splošne navedbe v zvezi z računom, ki so v njem kot prilogi oz. dokazu natančneje substancirane.

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se že začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj na podlagi določbe 43. člena ZIZ odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi o dolžnikovem ugovoru še ni bilo odločeno, je torej pritrditi stališču pritožbe, da odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi 43. člena ZIZ dolžniku ni nujno le v korist. S tem je namreč onemogočeno nadaljnje obravnavanje njegovega ugovora, kar po presoji Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje zato dolžniku ni mogoče odreči.

Dolžnik je s trditvijo o zapadlosti upnikove terjatve z dnem 29.3.2019 navedel pravno pomembno dejstvo in ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), za takšno trditev pa je predložil tudi pisni dokaz. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zadošča za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojati ugovorne navedbe dolžnika o zapadlosti upnikove terjatve in s tem teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ugovora na podlagi verodostojne listine se namreč presoja zgolj obrazloženost ugovora v smislu citiranih določb ZIZ, ne pa tudi utemeljenost upnikovega zahtevka glede na vsebino ugovornih navedb in predloženih dokazov. Le-ta je v celoti pridržana pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

V konkretnem primeru je izvršilno sodišče svoje delo v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine v celoti opravilo in v njem izdalo pravnomočno sodno odločbo, tožeča stranka pa je tožbo umaknila šele potem, ko se je pravdni postopek že začel. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki po tarifni številki 1112 ZST-1 upravičeno vrnilo 2/3 plačane sodne takse za pravdni postopek, upravičeno pa je bil zavrnjen njen zahtevek za vrnitev 2/3 plačane sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.