53. člen ZIZ-UPB4

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Upnik torej razpolaga z izvršilnim naslovom, pri čemer je s priloženimi fotografijami verjetno izkazal, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil. V takem pravnem položaju je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da je svojo obveznost izpolnil. Sporna dejstva pa mora izkazati z visoko stopnjo prepričanosti, tako rekoč onkraj razumnega dvoma. Taka zahteva je utemeljena, saj sta le tako položaja upnika in dolžnika uravnotežena. Nasproti si namreč stojijo na eni strani izvršilni naslov, na drugi pa navedbe v ugovoru, ki kvalitete izvršilnega naslova nimajo. Poleg tega ima dolžnik, za razliko od upnika, še vedno na voljo tožbo po 59. členu ZIZ.

Dolžnik ima dva zakonita zastopnika, ki družbo zastopata skupno (drugi odstavek 98. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). To pa pomeni, da eden izmed zakonitih zastopnikov nima upravičenja za samostojno zastopanje in v postopku sam za družbo tudi ne more veljavno opravljati procesnih dejanj. Ugovor zoper sklep o izvršbi bi tako v konkretnem primeru morala vložiti (podpisati) oba zakonita zastopnika, čemur pa ni bilo zadoščeno. Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v fazi odločanja o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti ni odpravilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Iz vsebine dolžnikovih navedb je sicer res mogoče razbrati, da del terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje, zanj očitno ni sporen. Vendar je potrebno upoštevati, da se v obravnavanem primeru vodi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem izvršilno sodišče (niti prve niti druge stopnje) ni pristojno presojati vsebinske utemeljenosti dolžnikovih ugovornih navedb in predloženih dokazov oziroma upnikovega zahtevka, zato opravi zgolj formalni preizkus obrazloženosti dolžnikovega ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Izvršilno sodišče tako v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku ne more (delno) 'priznati' njegove terjatve, temveč je to v celoti prepuščeno pristojnemu sodišču v kontradiktornem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se že začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj na podlagi določbe 43. člena ZIZ odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi o dolžnikovem ugovoru še ni bilo odločeno, je torej pritrditi stališču pritožbe, da odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi 43. člena ZIZ dolžniku ni nujno le v korist. S tem je namreč onemogočeno nadaljnje obravnavanje njegovega ugovora, kar po presoji Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje zato dolžniku ni mogoče odreči.

Z navedbami, da upnik ni predložil zahtevanega končnega obračuna in certifikata skladnosti cevi, ki sta osnova za izstavitev situacije končnemu kupcu, je dolžnik smiselno zatrjeval, da je upnikova pravica do plačila pogojena s predložitvijo teh zahtevanih listin, ki pa jih dolžnik ni prejel. Zatrjeval je torej negativno dejstvo, v utemeljitev katerega pa mu v skladu s stališčem sodne prakse dokazov ni treba predlagati, saj je, upoštevaje na drugi strani nesubstanciranost upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo, dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku.

Dolžnik je s trditvijo o zapadlosti upnikove terjatve z dnem 29.3.2019 navedel pravno pomembno dejstvo in ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), za takšno trditev pa je predložil tudi pisni dokaz. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zadošča za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojati ugovorne navedbe dolžnika o zapadlosti upnikove terjatve in s tem teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ugovora na podlagi verodostojne listine se namreč presoja zgolj obrazloženost ugovora v smislu citiranih določb ZIZ, ne pa tudi utemeljenost upnikovega zahtevka glede na vsebino ugovornih navedb in predloženih dokazov. Le-ta je v celoti pridržana pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).