41. člen ZIZ-UPB4

Pri obeh postopkih (tako pri tistem po 41. členu ZIZ kot pri tistem po 41.a členu ZIZ) pa velja določba prvega odstavka 61. člena ZIZ, kjer je predpisano, da znaša v meničnih (in čekovnih) sporih rok za ugovor tri dni.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Dolžnik ima dva zakonita zastopnika, ki družbo zastopata skupno (drugi odstavek 98. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). To pa pomeni, da eden izmed zakonitih zastopnikov nima upravičenja za samostojno zastopanje in v postopku sam za družbo tudi ne more veljavno opravljati procesnih dejanj. Ugovor zoper sklep o izvršbi bi tako v konkretnem primeru morala vložiti (podpisati) oba zakonita zastopnika, čemur pa ni bilo zadoščeno. Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v fazi odločanja o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti ni odpravilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani, šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Z navedbami, da upnik ni predložil zahtevanega končnega obračuna in certifikata skladnosti cevi, ki sta osnova za izstavitev situacije končnemu kupcu, je dolžnik smiselno zatrjeval, da je upnikova pravica do plačila pogojena s predložitvijo teh zahtevanih listin, ki pa jih dolžnik ni prejel. Zatrjeval je torej negativno dejstvo, v utemeljitev katerega pa mu v skladu s stališčem sodne prakse dokazov ni treba predlagati, saj je, upoštevaje na drugi strani nesubstanciranost upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo, dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku.