272. člen ZIZ-UPB4

Potrebno je pritrditi pritožniku, da je terjatev za začasni ukrep zadržanja izvršitve upravne odločbe v delu, ki se nanaša na omejitev dvigovanja bremen do 10 kg in delo v dnevnih izmenah z listinsko medicinsko in drugo dokumentacijo, verjetno izkazana že zaradi neskladnih mnenj o invalidnosti v predsodnem postopku.

Iz same vsebine garantnega pisma res izhaja, da morajo biti zahtevi za plačilo iz garancije predloženi izjava upravičenca, v kateri je navedeno, v kakšnem smislu naročnik garancije ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti iz osnovnega posla in ustrezna dokazila. Vendar je zavarovalnica (garant) to opredelila zgolj kot formalen pogoj v smislu popolnega zahtevka za unovčitev garancije, sicer pa se je zavezala k izplačilu garancijskega zneska, ko upravičenec predloži (formalno popolno) zahtevo za plačilo, torej brez dodatnih pogojev, ki bi bili vezani na dejansko kršitev (neizpolnitev) pogodbene obveznosti upnika iz temeljnega razmerja. Pravna narava takšnega zavarovanja torej ustreza t.im. dokumentarni garanciji, saj plačilna obveznost zavarovalnice ni vezana na dejansko (ne)izpolnitev posla s strani zavezanca (upnika), ampak le na predložitev zahtevanih dokumentov (dokumentarni pogoj), pri čemer zavarovalnica resničnosti njihove vsebine glede na dejansko stanje iz temeljnega razmerja ne preverja.

Upnik v pravdi zoper dolžnika v zvezi z izdano upnikovo garancijo uveljavlja dajatveni zahtevek na umik dolžnikovemu dolžniku predložene zahteve za izplačilo garancijskega zneska, njegovo uspešno uveljavitev pa si skuša zavarovati s predlagano začasno odredbo na prepoved (dolžnikovemu dolžniku) izplačila že zahtevanega garancijskega zneska. Takšna začasna odredba pa ni ureditvena (regulacijska), kot je to sprva (po prejemu predloga upnika) ocenilo sodišče prve stopnje, saj njen glavni namen ni v varstvu obstoječega stanja med strankama oziroma pravne sfere strank pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Njen namen je predvsem v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, zaradi česar gre za zavarovalno začasno odredbo.

Zatrjevane omejitve in prikrajšanja na področju igranja odbojke na mivki ne predstavljajo take škode oziroma takega intenzivnega posega v temeljne pravice, pravne dobrine in vrednote, da bi zaradi tega ostal postopek v motenjski pravdi brez pomena.

Tudi v primeru opravljanja splošno koristne dejavnosti je mogoče zahtevati izvedbo upravičenih ukrepov za preprečitev nastanka škode oziroma njeno zmanjšanje (četrti odstavek 133. člena OZ), vendar mora pri tem upnik najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni. Po stališču teorije in sodne prakse gre le za posamezne ukrepe kot obliko povračila škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. S predlagano prepovedjo spornih del bi bilo dolžniku pravzaprav prepovedno izvajati izkop gradbene jame, s tem pa bi bila ustavljena celotna gradnja objekta. Zato ta prepoved po svoji naravi ne predstavlja upravičenega ukrepa, ki bi mu bilo mogoče nuditi pravno varstvo v skladu s četrtim odstavkom 133. člena OZ.

S pravnomočno sodbo je tako tožencu naloženo določeno ravnanje (rušitev betonske plošče terase), ki ga v razmerju do dejanske oblasti tožnikov nad tem objektom (posestjo terase) ni mogoče okvalificirati za nedopustno in s tem motilno.

Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje. Ker definicija težko nadomestljive škode ni določena v zakonu, gre za pravni standard, je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se

Tožnica je operater distribucijske energije (elektrooperater). V skladu z drugim odstavkom 151. člena EZ-1 distribucijski operater ne sme odklopiti ranljivega odjemalca, ki nima veljavne pogodbe o dobavi elektrike na določenem prevzemno-predajnem mestu oziroma je dobavitelj od pogodbe o dobavi odstopil, če so izpolnjeni pogoji iz 51. člena EZ-1 (to so pogoji za nujno oskrbo z elektriko). Toženec ni izkazal, da je pred odklopom električne energije podal predlog pri operaterju (tožnici) za odobritev nujne oskrbe z električno energijo. Do nujne oskrbe upravičen le za čas od predvidenega odklopa do dokončne odločbe Centra za socialno delo, s katero mu je bila odobrena redna socialna pomoč.