42. člen ZJZP

Obrazložitev izpodbijane koncesijske odločbe je pomanjkljiva do takšne mere, da je ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP zvezi z 2 točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. V 9. členu ZUP je tako jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena pa tudi izrecno določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Zato ravnanje upravnega organa, da tožnici ni vročil dopolnitev poročila strokovne komisije ni zakonita.

To, da ZZDej ne določa postopka izbire koncesionarja, ne pomeni, da je na področju zdravstvene dejavnosti mogoča neposredna izbira koncesionarja brez predhodno izvedenega javnega razpisa. Z institutom javnega razpisa se namreč v postopku podeljevanja koncesij zagotavlja uresničevanje načela transparentnosti postopka in omogoča konkurenco ter nadzor nad enakostjo obravnave posameznih interesentov.

Tožeča stranka je bila v neenakopravnem položaju v razmerju do stranke z interesom. Sodišče se vsekakor strinja z navedbo tožeče stranke, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti in konkurenčnosti in če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, to ne bi bilo skladno z ustavno dopustnimi cilji pri dodeljevanju koncesije, to je v skladu z načelom enakosti pred zakonom. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoj za opravljanje dejavnosti, a je bila kljub temu neupravičeno izločena iz nadaljnjega postopka. Škoda ji je torej nastala že s tem, ker je bila iz konkurence pri pridobitvi koncesije izločena neupravičeno. V primeru odprave odločbe bi lahko stranka z interesom še vedno opravljala dejavnost ortodontije, le da bi jo morala opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije, s tem, da se bo o njeni vlogi za podelitev koncesije ponovno odločalo v ponovljenem postopku. Pri oceni nesorazmernosti obremenitve je potrebno upoštevati tudi to, da je stranka z interesom doslej na podlagi koncesije svojo dejavnost opravljala in za nazaj ni mogla biti oškodovana. Sodišče se ne strinja s tem, da bi dejansko lahko bilo večje število pacientov prizadetih. Pacienti bi lahko nadal

V zvezi z ugovorom, da toženka ne bi smela postavljati pogoja glede dostopnosti ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti, sodišče odgovarja, da se tak pogoj sme postaviti iz razloga, ker je treba javno dostopnost javne službe zagotoviti vsem uporabnikom storitev; ne nazadnje se s takšnim pogojem uresničuje tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom. Sodišče se sicer strinja, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavani zadevi razpisati ustno obravnavo, vendar to v konkretnem primeru ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tudi če bi ustna obravnava bila, tožnica ne bi mogla biti izbrana, ker ni izpolnjevala pogoja iz razpisne dokumentacije glede zagotovljenega dostopa tudi za gibalno ovirane osebe. Glede tožbenega stališča, da bi moral prvostopenjski organ preizkusiti verodostojnost vlog in listinskih dokazov, sodišče meni, da zadostuje, da kandidati podajo ustrezne izjave, in ni mogoče avtomatično izhajati iz predpostavke, da take izjave niso resnične. Če pa katerikoli izmed kandidatov meni, da sokandidat pogojev ne izpolnjuje, mora za to podati obrazloženo trditveno podlago in ustrezne dokazne predloge.

Merila za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe so bila premalo natančno določena, saj sicer do različnih interpretacij, kot tudi neprimerljivih ponudb ne more oziroma ne sme priti, zlasti ob upoštevanju stroge formalnosti postopka javnega razpisa. Slednje pomeni, da morajo biti merila in kriteriji natančno določeni, tako iz načela enakosti oziroma nediskriminatornosti, kot tudi zaradi upoštevanja načela transparentnosti oziroma javnosti. Izvajalec javno zasebnega partnerstva mora biti izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, kar ni določeno samo v interesu ponudnikov oziroma kandidatov, temveč tudi v javnem interesu. Nenatančnost določenih meril oziroma kriterijev, ki je celo po presoji organa zahtevala dodatno pojasnjevanje ter dopolnitev ponudb, na podlagi katerih naj bi se izbrala najugodnejša ponudba, ne predstavlja izbire izvajalca javno zasebnega partnerstva na pregleden način in po predpisanem postopku. S takim postopanjem pa je bil kršen tudi četrti odstavek 48. člena in 58. člen Zakona o javno-zasebnem partnerstvu. Organ bi moral razpis razveljaviti in ga ponoviti ter pri tem določiti bolj jasna in natančna merila za izbiro, ne pa že določena merila spr