72. člen ZDavP-2

Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke.

Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.

Postopek z ugovorom zoper informativni izračun dohodnine se je za tožečo stranko zaključil ugodno, zato je na podlagi določb ZDavP-2 upravičena do povračila stroškov postopka.

Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, za kar je pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške ne pa davčni organ in v nadaljevanju to sodišče.

Davčni inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez tega. Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti.

Davčni organ o tem, ali bo izdal sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti zavezanca za davek. Zoper neizdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru zavezanec nima pravice pritožbe. Obveznost iz 136. člena ZDavP-2, da se pooblaščena oseba ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora predstavi, velja za primere, ko se postopek začne z vročitvijo sklepa. Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru lahko davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti.