51. člen ZDavP-2

Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.

Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016. Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri tožničinem vztrajanju pri pregledu na sedežu podjetja ni šlo za namen prikrivanja podatkov, ampak je sporen sam način dajanja podatkov. V takih okoliščinah po presoji sodišča tožničinega vztrajanja pri opravi nadzora v njenih pr

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka. Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.

Okrajno sodišče je v zvezi z obstojem obdavčljivega dohodka sledilo ugotovitvam davčnega organa in se v sodbi ni opredelilo glede storilkine konkretizirane navedbe o tem, da A. A. v letu 2014 ni ustvaril nobenega obdavčljivega prihodka. To dejstvo je storilka uveljavljala kot eno izmed odločilnih olajševalnih okoliščin, dovolj konkretizirano pa je poudarila tudi, da zaradi nepredložitve davčnega obračuna ni bila storjena nobena škoda in storjeni prekršek ni imel za davčni organ ali proračun nobenih posledic. Prav tako se okrajno sodišče ni opredelilo do storilkinih konkretiziranih navedb o nesorazmernosti izrečene denarne globe, glede na to, da po njenem mnenju okoliščine delajo prekršek posebno lahkega in bi bil utemeljen kvečjemu izrek opomina. Takšne navedbe je sodišče dolžno presoditi in ustrezno obrazložiti, saj lahko, če se izkažejo za resnične, vodijo v ustavitev prekrškovnega postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 v zvezi s 6.a členom ZP-1.