18. člen ZDavP-2

Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti. ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni. Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug državni organ, ki podatke pridobi v okviru svojega upravnega postopka, a ne od davčnega organa in pred začetkom davčnega postopka, izhaja iz drugega dela 16. člena ZDavP-2, ki nalaga varstvo davčne tajnosti vsem drugim osebam, ki so zar

Sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da tožnik ni uspel dokazati trditev, da so bili sporni dvigi denarnih sredstev namenjeni za poslovanje te ali druge družbe. Iz izpodbijane odločbe je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska.

Nepremičnina, katere solastnica je pritožnica, je sicer predmet spora in je zato sodišče pri ugotavljanju njenega premoženjskega stanja ne bi smelo upoštevati, kar pa glede na vse ostale ugotovitve vendarle ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o predlagani taksni oprostitvi. Pritožnika ne zanikata, da kljub izrecnemu pozivu sodišča nista dopolnila svojega predloga za taksno oprostitev. Zakonska posledica takšne opustitve, na katero sta bila vnaprej opozorjena, je zavrženje predloga. Ob primerni skrbnosti bi se ji lahko izognila, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre za nesorazmerno sankcijo. Pritožnika sama sodišču nista predložila podatkov o svojem premoženjskem stanju, zato bi morala podati vsaj soglasje, da lahko sodišče te podatke pridobi iz uradnih evidenc. Ker gre za davčno tajnost, je bilo zahtevano soglasje vsekakor potrebno in je drugačno pritožbeno stališče materialnopravno zgrešeno. Za morebitno ponovno pozivanje k dopolnitvi predloga pa ni bilo zakonske podlage.

Za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost, morajo stranke in njeni polnoletni družinski člani podati soglasje s pisno izjavo (peta alineja drugega odstavka 12. člena ZST-1, 18. člen ZDavP-2). Na podlagi posredovanega pomanjkljivega predloga za oprostitev plačila sodnih taks sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti materialnega položaja dolžnika in njegovih družinskih članov (peti odstavek 12.a člena ZST-1) in zato tudi ne preizkusiti utemeljenosti predloga.

Razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV ni v tem, da je bil izdajatelj spornih računov opredeljen kot neplačujoči gospodarski subjekt (missing trader), temveč v tem, da listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, niso verodostojno izkazovale resničnosti opravljenih storitev s strani izdajatelja spornih računov.

Za uspešno izvedbo izvršilnega postopka so pomembni le podatki, ki se nanašajo na dolžnikovo premoženje, ne pa tudi podatki o premoženju tretjih oseb. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je upnikov predlog za opravo poizvedb pri DURS-u zavrnilo, saj od DURS ni bilo upravičeno zahtevati posredovanja podatkov o dolžnikovih preteklih razpolaganjih s premoženjem.