133. člen ZDavP-2

Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011. Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala. Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.

V obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve 133. in 135. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 133. člen ZDavP-2 določa, da je inšpekcijski nadzor dopusten do zastaranja pravice do odmere davka. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pa je zapisano, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Davčni inšpekcijski nadzor je torej dopusten do omenjenega roka, kar v konkretnem primeru ni bilo kršeno. Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene tožnik. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem.

V pristojnosti davčnega organa je odločitev, v kolikšni meri in za katere vrste davka bo davčni inšpekcijski nadzor, upoštevaje 133. in 135. člen ZDavP-2, opravil. Podlago za začetek postopka oziroma njegovo razširitev daje davčnemu organu že zakon. Zato po mnenju sodišča ni potrebe, da bi bil za vsako vrsto davka in časovno obdobje izdan poseben sklep s posebno obrazložitvijo. 135. člen ZDavP-2 namreč določa, da se inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Dejstvo tudi je, da zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ni pritožbe, kar določa peti odstavek 135. člena ZDavP-2. Pritožba je pri tem izključena ne le zaradi ekonomičnosti postopka, temveč predvsem tudi zaradi varstva javnega interesa, v katerem se izvaja inšpekcijski nadzor. Glede na to, da tožnik zahtevanih podatkov davčnemu organu ni posredoval, le-temu ni preostalo drugega kot da je sam ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, kot mu to nalaga 5. člen ZDavP-2. Zavezanci za davek morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako zavezanci za da

V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v obračunu DDPO za leta 2013, 2014 in 2015 nepravilno izkazovala previsoko davčno izgubo (v odmernem postopku pa višina davčne izgube nesporno vpliva na višino davčne osnove in posledično na višino davka). Zato je bil DIN v skladu s

Po mnenju revizijskega sodišča iz razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje vnaprej predvidevalo, kakšen bi bil rezultat izvedbe predlaganih dokazov. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2014). Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni utemeljilo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentovo pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.

Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene zavezanec. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem. Po SRS 11.22. je potrebno povečati finančne prihodke. Davčni organ je ustrezno prevrednotenje opravil prav na tej podlagi, kar nesporno izhaja iz njegove odločbe. V njej je pojasnil, da po SRS 11.22 izkazani saldi kratkoročnih obveznosti do obravnavanih družb na kontu 221 nimajo objektivne in verodostojne podlage za svoj obstoj. Zato jih je davčni organ odpravil. Odprava obveznosti do spornih dobaviteljev pa predstavlja povečanje rednih finančnih prihodkov v letu 2007. Nesporno je, da je davčna osnova v obdobju pred 1.1. 2007 znižana za sporni znesek. Spora tudi ni, da zaradi zatrjevanega zastaranja obveznosti za isti znesek ni bila povečana, saj je tožnik obveznost še v

Dohodninska obveznost na letni ravni, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja (tretji odstavek 44. člena ZDavP-2). Na opredelitev nastanka obveznosti ne vpliva dejstvo, da se točna višina dohodninske obveznosti ugotovi šele z odmerno odločbo, ki jo izda davčni organ, saj je narava te odločbe zgolj ugotovitvena in ne konstitutivna. Ker je terjatev države nastala z iztekom leta 2007 oziroma 2008, ko je nastala revidentova dohodninska obveznost, in ker je terjatev države iz naslova davkov navadna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne spada med terjatve, na katere na podlagi izrecne zakonske določbe odpust obveznosti ne učinkuje, pravnomočen sklep o odpustu obveznosti na podlagi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP učinkuje tudi na obravnavano terjatev (saj učinkuje na vse terjatve, ki so nastale do 6. 1. 2009). Ker je revidentova dohodninska obveznost za leti 2007 oziroma 2008 prenehala z učinkom od 27. 10. 2011, ko je nastopila pravnomočnost sklepa o odpustu obveznosti

Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru prvostopenjske odmerne odločbe, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati. Ker dejstvo (odpust obveznosti) v času izdaje odmerne odločbe še sploh ni obstajalo, ga davčni organ tudi ni mogel upoštevati, zato je odločba o odmeri dohodnine pravilna in zakonita.

Po 1. točki drugega odstavka 20. člena ZDDPO-1 oziroma 29. člena ZDDPO-2 odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, niso davčno priznani. Ker je revident pri svoji dejavnosti že uporabljal znake, ne da bi mu bilo treba za to plačevati licenčnine, naknadno plačilo licenčnine za uporabo teh istih znakov, ki so bili kasneje registrirani kot blagovna znamka s strani revidentovega lastnika in direktorja, ne more biti kvalificirano kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. S takšnim plačilom revident ni pridobil nobenega novega sredstva za opravljanje svoje dejavnosti, temveč je plačal za sredstvo, ki ga je že imel v uporabi.