39. člen ZDDPO-2

Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločbo, sicer pride do absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Obenem pa je treba upoštevati tudi 145. člen ZUP, po katerem se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih, ko se lahko izvede skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnik v obravnavanem primeru, ko je bil izpodbijani sklep izdan, ne da bi tožnik sploh imel možnost sodelovati v ugotovitvenem postopku, tega ni bil deležen. Tožnik do prejema izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen, da toženka ugotavlja njegovo domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnika, posledično se o tem tudi ni mogel izjaviti in je bil prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljen kot dolžnik in s tem seznanjen, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njegovi obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.

Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Vrhovno sodišče je v vsebinsko enaki zadevi, vloženi v istem časovnem obdobju, do vprašanja že opredelilo in sprejelo stališče, da v primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj, ki pomeni odločitev o prenehanju družbe, sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen. Stečaj je bil tako posledica uspešno izvedene izčlenitve in z njo v neposredni vzročni zvezi. V primeru, ko gre za izčlenitev zdravega jedra s prenehanjem prenosne družbe, tvori odločitev o izčlenitvi in prenehanju nedeljivo celoto oziroma transakcijo. Dejstvo, da se stečajni postopek še ni za

V primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen.

Za priznanje davčnih upravičenj oziroma davčnih ugodnosti iz ZDDPO-2 morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZDDPO-2 v sedmem poglavju, v delu, ki ureja obdavčitev pri združitvah in delitvah oziroma pri prenosu premoženja. Za prenos premoženja se šteje transakcija, s katero prenosna družba, ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali na družbo, ki jo ustanovi (prevzemna družba), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni družbi. Pri tem se za obrat po 39. členu ZDDPO-2 šteje premoženje (vsa sredstva in obveznosti), ki se lahko pripiše delu družbe, ki je s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje, in je subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Pri presoji, ali gre za obrat, je ključno, da se prenaša vsa sredstva in obveznosti, ki se nanašajo na obrat, in da morajo biti sredstva in obveznosti prenesena v celoti, da gre iz organizacijskega vidika za neodvisno poslovanje, in da gre za subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem.

Tožeča stranka se glede dejstva svojega prenehanja zaradi stečaja, kot tudi dejstva, da je na prevzemno družbo prenesla le obveznosti v skladu z načrtom finančne reorganizacije, sklicuje na posebnosti določene v ZFPPIPP. Po mnenju sodišča omenjeni zakon ni pravna podlaga za predpisovanje pogojev, na podlagi katerih lahko tožeča stranka uveljavlja davčne ugodnosti. Že iz prvega člena ZDDPO-2 izhaja, da omenjeni zakon ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb, saj se z njim urejata sistem obračunavanja in plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb. ZFPPIPP pa, kot izhaja iz njegovega 1. člena, ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb. Kot tak torej ni in tudi ne more biti zakon o obdavčenju, kot ga razlaga peti odstavek 3. člena ZDavP-2. Ne more biti torej relevanten predpis, ki bi poleg zakonov o obdavčenju, ki so izdani na podlagi 147. člena Ustave RS, dodatno predpisoval v katerih primerih lahko pravna oseba, ne glede na določbe ZDDPO-2 in Direktive, postane subjekt davčnih ugodnosti. V zadevi je pomembno, da prenosna družba na p

Tretji odstavek 53. člena ZDDPO-2 določa, da lahko davčni organ na podlagi priglasitve oziroma združitve oziroma delitve v celoti ali delno zavrne upravičenja iz 49. člena tega zakona. Upravičenje pa je davčna ugodnost, ki jo imajo pri združitvah in delitvah vpleteni davčni subjekti, ne pa priglasitev prenosa premoženja, s katero vpleteni subjekti uveljavljajo davčne ugodnosti. Takšno pojmovanje zakona izhaja tudi iz 5. oziroma 7. odstavka 381. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ lahko izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden izmed glavnih namenov transakcije zmanjšanje plačila davka oziroma izogibanje davčne obveznosti, zlasti, kadar za transakcije ni utemeljenih poslovnih razlogov, kot so reorganizacija ali racionalizacija dejavnosti prenosne oziroma prevzemne družbe ali drugi utemeljeni poslovni ali finančni razlogi.