45.a člen ZDoh-2
(posebna davčna osnova – napotitev na čezmejno opravljanje dela)
(1)V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ki ga delavec doseže v okviru napotitve na čezmejno opravljanje dela, se ne všteva znesek v višini 20 % plače oziroma nadomestila, prejetega za opravljanje dela v okviru te napotitve, vendar ne več kot 1.000 eurov za izplačila v posameznem mesecu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1.delavec je napoten na delo iz Slovenije ali v Slovenijo,
2.napotitev na delo traja neprekinjeno več kot 30 dni,
3.kraj običajnega opravljanja dela pred napotitvijo je po najkrajši cestni povezavi več kot 200 kilometrov oddaljen od kraja napotitve,
4.delavec v zadnjih 5 letih pred začetkom prve napotitve na delo ni bil rezident Slovenije pred začetkom napotitve na delo v Slovenijo ali rezident druge države pred napotitvijo na delo iz Slovenije in
5.v pogodbi o zaposlitvi je za delo v okviru napotitve zagotovljena plača v višini najmanj 1,5-kratnika zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji, ki jo objavi Statistični urad Republike Slovenije, preračunane na mesec.
(2)Za napotitev na delo po prejšnjem odstavku se šteje, če:
1.je delavec napoten na delo zunaj države sedeža delodajalca,
2.se napotitev na delo opravi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi po pravu države, iz katere se delavec napotuje na delo zunaj te države,
3.je pogodba o zaposlitvi sklenjena med delodajalcem s sedežem v državi, iz katere se napotuje na delo, ki dejansko opravlja svojo dejavnost tudi v državi sedeža, in delavcem, ki običajno dela za delodajalca v državi sedeža delodajalca,
4.je pogodba o zaposlitvi sklenjena za opravljanje dela v okviru dejavnosti delodajalca v državi napotitve na delo v imenu in za račun delodajalca iz prejšnje točke na podlagi pogodbe delodajalca z naročnikom storitve in
5.delavec ves čas napotitve dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga napotuje na delo.
(3)Za napotitev na delo se po prvem odstavku tega člena, pod pogoji iz prvega odstavka tega člena, šteje tudi raziskovalno delo raziskovalca na izvajanju raziskovalnih programov raziskovalne organizacije, ki se izvajajo kot javna služba na področju raziskovalne dejavnosti, na izvajanju raziskovalnih projektov raziskovalne organizacije, ki se (so)financirajo iz državnega proračuna Slovenije, ali na izvajanju raziskovalnih programov ali projektov, ki se izvajajo v okviru mednarodnega sodelovanja Slovenije in so (so)financirani iz državnega proračuna Slovenije ali iz evropskih programov ali skladov. Za raziskovalca in raziskovalno organizacijo po tem odstavku se štejeta raziskovalec in raziskovalna organizacija, kot sta določena z zakonom, ki ureja raziskovalno in razvojno dejavnost.
(4)Za napotitev na delo se po prvem odstavku tega člena, pod pogoji iz prvega odstavka tega člena, šteje tudi napotitev na delo na podlagi akta o napotitvi na delo med povezanima družbama po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, razen v medsebojno povezane družbe s podjetniškimi pogodbami, ali med družbo in njegovo poslovno enoto, pri čemer se tudi za opredelitev poslovne enote rezidenta smiselno uporablja poslovna enota nerezidenta, določena z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
(5)Izvzem iz davčne osnove po tem členu se za posameznega zavezanca lahko upošteva za dohodke, izplačane v največ 60 mesecih v obdobju 10 let od prve napotitve.
(6)Izvzem iz davčne osnove po tem členu se ne uporablja za dohodke, za katere se davčna osnova določa v skladu s prvim in drugim odstavkom 42. člena tega zakona, ter za zavezance, ki uveljavljajo davčne ugodnosti na podlagi mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila ali je k njim pristopila Slovenija, razen na podlagi mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčenja.
- UPRS Sodba I U 326/2020-10Upravno sodišče RS · 2022
Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.
- UPRS Sodba I U 330/2021-9Upravno sodišče RS · 2022
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razu
- UPRS Sodba I U 1005/2020-9Upravno sodišče RS · 2022
Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je napoten, ne vsebuje. Na takšno dodatno pogojevanje ter enačenje pojmov trajanja napotitve in obsega opravljenega dela napotenega delavca glede na delovni čas pa ne napotuje niti predlog ZDoh-2S. Kot rečeno, se predlog sk
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 8. 11. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 326/2020-10Upravno sodišče RS · 8. 11. 2022
Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.
- UPRS Sodba I U 330/2021-9Upravno sodišče RS · 27. 9. 2022
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razu
- UPRS Sodba I U 1005/2020-9Upravno sodišče RS · 6. 9. 2022
Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je napoten, ne vsebuje. Na takšno dodatno pogojevanje ter enačenje pojmov trajanja napotitve in obsega opravljenega dela napotenega delavca glede na delovni čas pa ne napotuje niti predlog ZDoh-2S. Kot rečeno, se predlog sk