134. člen ZDoh-2

Predložitev popravka obračuna davčnega odtegljaja je zakonsko omejena na plačnika davka. Širše priznavanje kroga upravičenih predlagateljev popravka obračuna na podlagi razlage določb 54., 57. in 59. člena ZDavP-2 ni mogoče. Ni ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec po vsebini uveljavlja davčno olajšavo in iz tega naslova zahteva vračilo preplačanega davka, ki ga je zanj plačal izplačevalec dohodka. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska. Davčni odtegljaj pa je zgolj eden izmed načinov izpolnitve davčne obveznosti, zato mora imeti davčni zavezanec tudi v tem specifičnem primeru, v katerem odmerna odločba ni izdana, možnost zahtevati vračilo davka (brez predložitve popravka obračuna). V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo, ki se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, določenimi v procesnih zakonih. Na takšen način je zavezancu omogočeno uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave, saj v postopku vrač

Predmet obtožbe je nepopolno rešen tedaj, ko s sodbo ni odločeno o dejanju ali dejanjih kot so opisana v obtožbi. Protipravnost storilčevega ravnanja in njegov namen kot znaka kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in tretjem odstavku 249. člena KZ-1 nista v razmerju vzroka in posledice, kot izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč je ravno obratno, storilčev namen po izognitvi plačila dajatev, vzrok za njegovo protipravno ravnanje. Ker je višina odvzete premoženjske koristi identična višini velike premoženjske koristi, kot je bila po razlogih sodbe ugotovljena s strani izvedenca ekonomske stroke, njeno ponovno navajanje v drugem delu sodbe ni nujno. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo biti posledica zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko je k večjemu obratno s tem da je v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja domnevana, v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena pa mora biti vsaj na ravni konkretno obrazložene verjetnosti izkazana. Glede opredeljevanja

V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo

Zaradi razveljavitve določbe ZDoh-2 je odpadla pravna podlaga za obdavčenje družbenikovega dohodka v trenutku pripisa dobička njegovemu kapitalskemu deležu. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Šesti odstavek 57. člena ZDavP-2, ki napotuje na smiselno uporabo 54. člena ZDavP-2, ki ureja možnost davčnega zavezanca, da predloži popravljen davčni obračun, če je davčno obveznost izkazal previsoko, je treba razlagati tako, da tudi v primerih, ko se davek plačuje na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, obstaja možnost predložitve popravka obračuna, vendar pa ima to možnost le plačnik davka, če naknadno ugotovi, da je v predloženem obračunu davčnih odtegljajev davčno obveznost izračunal, odtegnil in plačal previsoko, glede na obveznost, ki bi jo bil dolžan plačati na podlagi zakona o obdavčenju, ne pa tudi davčni zavezanec. Postopek za vračilo davka je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek in torej ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega velja sodna pristojnost sodišča splošne pristojnosti