iuris
§ zakonZakon o davku na dodano vrednost · ZDDV-1 · velja od 17. 11. 2006

106. člen ZDDV-1

(uporaba splošne ureditve)

Sodna praksa: 2 odločbi navajata ta člen · zadnja 21. 12. 2021Vse odločbe ↓
  • UPRS Sodba I U 364/2020-9Upravno sodišče RS · 2021

    Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.

  • VSL Sodba I Cpg 595/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2020

    Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo. Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev. Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznos

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 12. 12. 2024
Različice besedila: 4Pokaži ▾
Različice besedila · 4
  1. od 3. 12. 2024 · trenutno
  2. 10. 4. 2023 – 2. 12. 2024
  3. 24. 12. 2010 – 24. 2. 2022
  4. 9. 11. 2006 – 23. 12. 2010

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Sodna praksa

2 odločb navaja ta člen · zadnja 21. 12. 2021
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–2 od 2
  • UPRS Sodba I U 364/2020-9
    Upravno sodišče RS · 21. 12. 2021besedilo 2010–2022

    Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.

  • VSL Sodba I Cpg 595/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 4. 6. 2020besedilo 2010–2022

    Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo. Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev. Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznos