113. člen ZSDP-UPB2
Delodajalec – pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 100.000 tolarjev do 1.000.000 tolarjev, če ne omogoči: – materi pravice do odsotnosti v skladu z določbami tega zakona; – očetu pravice do odsotnosti v skladu z določbami tega zakona; – drugi osebi pravic v skladu z določbami tega zakona. Delodajalec – samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka, se kaznuje za prekršek z globo od 100.000 tolarjev do 250.000 tolarjev. Z globo od 25.000 tolarjev do 250.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca – pravne osebe, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
- VSRS sklep VIII Ips 208/2014Vrhovno sodišče RS · 2015
Tožnik je pri delodajalcu uveljavljal pravico do dela s krajšim delovnim časom po, ki spada med ukrepe t.i. pozitivne diskriminacije. Tožena stranka ga je postavila v situacijo, ko se je moral odločati med tem, da sprejme delo na drugem delovnem mestu ali pa se pravici, ki jo je želel uživati, de facto odpove. Takšno nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je tožnika omejevalo pri uveljavljanju njegove pravice, je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije, saj bi sicer pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri uresničevanju njegove pravice. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci zato delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa.
- VSRS Sodba VIII Ips 43/2017Vrhovno sodišče RS · 2017
Ne gre za položaj iz 6. točke prvega odstavka 69. člena ZSDP, saj roditeljsko pravico izvršujeta oba starša sporazumno in ne le eden od staršev v celoti.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 6. 6. 2017Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Tožnik je pri delodajalcu uveljavljal pravico do dela s krajšim delovnim časom po, ki spada med ukrepe t.i. pozitivne diskriminacije. Tožena stranka ga je postavila v situacijo, ko se je moral odločati med tem, da sprejme delo na drugem delovnem mestu ali pa se pravici, ki jo je želel uživati, de facto odpove. Takšno nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je tožnika omejevalo pri uveljavljanju njegove pravice, je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije, saj bi sicer pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri uresničevanju njegove pravice. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci zato delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa.
- VSRS Sodba VIII Ips 43/2017Vrhovno sodišče RS · 6. 6. 2017
Ne gre za položaj iz 6. točke prvega odstavka 69. člena ZSDP, saj roditeljsko pravico izvršujeta oba starša sporazumno in ne le eden od staršev v celoti.