102. člen ZSDP-UPB2

Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da razloga za izrek ničnosti odločbe v danem primeru ni. Odločba z dnem 5. 11. 2012 izdana s strani CSD se je izdala po uradni dolžnosti v skladu s četrtim odstavkom 102. člena ZDSP (v primerih, če se ugotovi, da so nastopile drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona). Katere so bile te drugačne okoliščine, je sodišče pojasnilo.

Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja od

Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.

Edina sprememba, ki je nastala po pravnomočni in dokončni odločb CSD in s katero je bilo odločeno, da se tožnici prizna višina otroškega dodatka za njene tri otroke za določeno obdobje je bila v tem, da se je sporno leto vključil v varstvo javnega vrtca njen tretji otrok. Vse ostale okoliščine in višina dohodka družine so ostale nespremenjene. Ob navedeni spremembi, ko je v javni vrtec pričel hoditi tudi tretji otrok je odpadla pravna podlaga iz prvega odstavka 39. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov, ki določa za predšolskega otroka, ki ni vključen v predšolsko vzgojo, v skladu s predpisi, ki urejajo vrtce, 20 % povečanje najvišjega zneska otroškega dodatka za posameznega otroka, ki je upravičen do otroškega dodatka v skladu z uvrstitvijo družine v dohodkovni razred. Ker se okoliščine, ki vplivajo na dohodkovni razred družine, niso spremenile, spremenila se je samo navedena okoliščina, je potrebno pri višini dodeljenega otroškega dodatka odšteti predhodno upoštevano 20 % povečanje najvišjega zneska otroškega dodatka za posameznega otroka.

Ker je toženka neupravičeno prejela otroški dodatek, do katerega ni bila upravičena, je neupravičeno pridobljene zneske otroškega dodatka dolžna vrniti tožnici na podlagi 190. člena OZ.

Ker toženec ni sporočil sprememb (samozaposlitev, prijava na zavodu RS za zaposlovanje), kot je bilo določeno v odločbi o priznanju pravice do otroškega dodatka, je ravnal nepošteno (in v določenem obdobju prejemal zneske dodatka, za katere ni bil upravičen). Od neupravičeno pridobljenih zneskov je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti in sicer od dneva pridobitve posameznega zneska otroškega dodatka do plačila.

Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (ki se prizna staršem takega otroka za kritje povečanih stroškov), ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo takemu otroku po drugih predpisih (ta dodatek se prizna kot osebna pravica osebi, ki potrebuje pomoč in postrežbo).

Postopek za uveljavitev pravice do otroškega dodatka je predlagalni postopek, zato bi morala tožnica v vlogi, s katero je uveljavljala to pravico, navesti vsa relevantna dejstva in podatke. Ker tega ni storila in sicer ni navedla vseh dohodkov, ki jih ima njena družina, je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o obnovi postopka in tudi novo odločbo o višini otroškega dodatka.

Ker je toženec prejemal otroški dodatek v določeni višini mesečno, čeprav do otroškega dodatka v takšni višini za to obdobje ni bil upravičen, ker so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za priznanje pravice, in ker je bila izdana dokončna in pravnomočna odločba o spremembi pravice do otroškega dodatka, je toženec dolžan vrniti neupravičeno prejeti znesek otroškega dodatka.