UPRS sodba I U 850/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 1.862,64 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v postopku niso nastali; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je 11. 5. 2011 predložil napoved za odmero DMV za pridobitev osebnega vozila AUDI, A6 AVANT iz druge države članice EU (iz Nemčije) v vrednosti 6.000,00 EUR in napovedi predložil izvirnik računa o nakupu vozila z dne 2. 1. 2011, izjavo o emisijski ustreznosti vozila in izvirnik registracijskega dokumenta oziroma prometnega dokumenta. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 3. člena in 6. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki ju citira. Zavezanec za obračunavanje in plačevanje DMV je proizvajalec oziroma oseba, ki je pridobila motorno vozilo v drugi državi članici EU oziroma uvoznik motornih vozil. Osnova za DMV je prodajna cena motornega vozila, ki ne vključuje DMV in DDV. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena po prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil (tretji odstavek 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila, v nadaljevanju ZDMV-C). Prvostopenjski organ je v odmernem postopku ugotovil večja razhajanja med nabavno ceno vozila po računu z dne 2. 1. 2011 v višini 6.000,00 EUR in vrednotenjem osebnega vozila AUDI A6 AVANT, prva registracija maj 2009, moč motorja 176 KW in orientacijsko vrednostjo iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax, ki znaša 25.477,00 EUR. Tožnik odstopanje utemeljuje s pavšalno navedbo, da je bilo vozilo poškodovano. Dne 1. 6. 2011 je bil opravljen ogled predmetnega vozila s strani inšpekcijske službe in sestavljen zapisnik št. DT 0610-3147/2011-2-0803-68 (IZM), s katerim je bil tožnik seznanjen in ga je tudi podpisal. Iz zapisnika je razvidno, da je vozilo poškodovano v manjšem obsegu, vozilo je bilo razstavljeno, ugotovljeno pa je bilo tudi neskladje v številu prevoženih kilometrov. Tožnik je napovedal prevoženih 114.000 km, iz servisne knjižnice pa je bilo razvidno prevoženo število 90.303 km. Tožnik je vozilo nabavil na podlagi računa 056073-0103 z dne 2. 1. 2011 v višini 6.000,00 EUR, ki ga je plačal 2. 2. 2011. Na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C se v primeru, ko prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, davčna osnova določi na podlagi vseh okoliščin primera, pri čemer se za izhodišče uporabi orientacijska vrednost motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove za izhodišče uporabil orientacijsko vrednost motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax v višini 25.477,00 EUR in upošteval tudi ugotovitve pri ogledu vozila, poškodbe in okvare ter neskladje v številu prevoženih kilometrov (davčni organ je upošteval prevoženih 90.000 km), podatke računa tožnika ter kriterij razlike na trgu vozil v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah EU. Ob upoštevanju vsega navedenega je določil davčno osnovo v višini 20.696,00 EUR. Glede na to, da gre za pridobitev motornega vozila iz druge države članice EU, je tožnik zavezan za plačilo DMV od davčne osnove 20.696,00 EUR po stopnji 9,00 %, določeni v četrtem do dvanajstem odstavku 6. člena ZDMV-C.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je bilo predmetno osebno vozilo AUDI A 6 AVANT pridobljeno iz Nemčije za 6.000,00 EUR. Navaja določbo tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa je vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. Prvostopenjski organ je na podlagi predložene dokumentacije in podatkov o vrednosti vozila na prostem trgu ugotovil odstopanje med prodajno vrednostjo motornega vozila in prometno vrednostjo, ki jo motorna vozila takšne znamke, letnika, števila prevoženih kilometrov itd., dosegajo na prostem trgu. Zato je pristopil k ugotavljanju davčne osnove za odmero DMV. Prvostopenjski organ je nesorazmerje ugotovil na podlagi primerjave cene, ki je bila tožniku zaračunana z računom in cene oziroma vrednosti vozil, do katere je prvostopenjski organ prišel z uporabo programa Eurotax ter cene oziroma vrednosti avtomobila s podobnimi karakteristikami, ki jih dosegajo na nemškem trgu, to je na trgu, na katerem je tožnik konkretno vozilo tudi pridobil. Pri tem je prvostopenjski organ pravilno upošteval stanje vozila, ki ga je ugotovil z ogledom vozila 1. 6. 2011, o čemer je bil sestavljen zapisnik. Da bi bilo vozilo huje poškodovano in celo nevozno, tožnik v postopku ni dokazal, dokazno breme pa je v davčnem postopku na strani tožnika (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Drugih dokazov tožnik v postopku glede odmere DMV davčnemu organu ni predložil.

V danem primeru je sporno vprašanje je ali je davčni organ pristojen za ugotavljanje prometne vrednosti vozil tudi v primeru, ko ne gre za uvoz. Pritožbeni organ meni, da je pristojen, kar izhaja iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV, ki ga pritožbeni organ tudi navaja. Davčni organ je dolžan na podlagi zakonskega pooblastila ugotoviti davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera. Iz 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da v davčnem postopku velja preiskovalno načelo, po katerem davčni organ praviloma nosi breme dokazovanja dejstev, vendar pa je del dokaznega bremena tudi na zavezancu, če zatrjuje, da ugotovljena davčna obveznost ni nastala ali ni nastala v obsegu, kot jo ugotavlja davčni organ, za kar mora predložiti dokaze oziroma predlagati njihovo izvedbo. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik v postopku odmere DMV davčnemu organu ni predložil nobenega verodostojnega dokaza na podlagi katerega bi pojasnil veliko razhajanje med nabavno ceno in prometno vrednostjo vozila, ki jo je davčni organ ugotovil na prostem trgu. Opravljen je bil tudi ogled vozila, pri katerem pa je bilo ugotovljeno, da je vozilo poškodovano le v manjšem obsegu. Tožnik je bil s temi dejstvi tudi seznanjen. Šele v pritožbenem postopku je tožnik kot dokaz svojih trditev predložil cenitveno poročilo sodnega izvedenca A.A., ki pa ga pritožbeni organ kot pritožbeno novoto zavrača na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za nedopustno pritožbeno novoto, poleg tega pa tožnik ne navede nobenega opravičljivega razloga, zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere DMV.

Tožnik je vložil tožbo in navedel, da je 23. 5. 2011 predložil davčnemu organu napoved za odmero DMV za pridobljeno osebno vozilo AUDI A6 AVANT iz druge države članice v vrednosti 6.000,00 EUR, davčni organ pa mu je odmeril bistveno višji znesek DMV. Navaja določbo 6. člena ZDMV-C, po katerem je osnova za davek prodajna cena motornega vozila. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, ki je v konkretnem primeru 5.000,00 EUR. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, davčno osnovo ugotovi davčni organ in sicer na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotovitev prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijsko vrednost motornega vozila iz katalogov za vrednotenje vozil. Iz tega izhaja, da se za uvožena motorna vozla orientacijske vrednosti motornih vozil ne določajo po katalogih za vrednotenje vozil, temveč se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena vozila, ki je bila izkazana z računom, izdanim 2. . 2011 in izkazanim plačilom preko transakcijskega računa. Tožnik je davčnemu organu predložil vso potrebno dokumentacijo za odmero DMV. Dejstvo je, da je bilo vozilo rabljeno in hudo poškodovano. Davčni organ tožnika ni pozval, da predloži morebitno dodatno dokumentacijo, ki bi kazala na to, da je vozilo poškodovano. Tožnik ugovarja, da je ogled predmetnega vozila opravila oseba, ki nima ustreznega znanja. Razhajanje glede števila prevoženih kilometrov iz servisne knjige izhaja iz dejstva, da je bilo vozilo kupljeno 2. 1. 2011, podatek iz servisne knjiga pa je iz 15. 9. 2010. Davčni organ je upošteval vrednostih nepoškodovanih vozil, o katerih je pridobil podatke iz spletnih strani „avto.net“ in „mobail.de“, kjer se oglašujejo prodaje nepoškodovanih vozil in kjer je že sam davčni organ ugotovil večja razhajanja v vrednostih oglaševanih vozil. Davčni organ je brez dodatnih utemeljitev določil orientacijsko vrednost vozila. Na podlagi 6. člena ZDMV-C je osnova za davek prodajna cena motornega vozila. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice šteje nakupna cena. Tožnik je v pritožbenem postopku predložil cenitev predmetnega vozila s strani zapriseženega sodnega cenilca avtomobilske stroke A.A., s čimer so mu nastali dodatni stroški. Organ druge stopnje cenitvenega poročila ni upošteval, ampak je pritožbo odstopil organu druge stopnje, ki je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da tožnik v postopku odmere ni dokazal, da je vozilo poškodovano in da tega ni bilo mogoče ugotoviti z ogledom vozila. Z navedenim se tožnik ne strinja. V predmetni zadevi je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kršeno so bila pravila postopka, davek mu je bil odmerjen od višje davčne osnove, kot je bila dejanska in je tako prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje ali je prvostopenjski organ utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti vozila kot osnove za odmero DMV v zvezi s pridobitvijo motornega vozila iz države članice EU in sicer v konkretnem primeru iz Nemčije. Tako je v zadevi sporno ali so podani razlogi za ugotavljanje davčne osnove in ali je utemeljena sama ugotovitev prometne vrednosti vozila do te mere, da je mogoče izpodbijano odločitev preizkusiti. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ v odmernem postopku ugotovil večja razhajanja med nabavno ceno vozila po računu z dne 2. 1. 2011 v višini 6.000,00 EUR in vrednotenjem predmetnega vozila po orientacijski vrednosti iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax, ki znaša 25.447,00 EUR. Prvostopenjski organ je nesorazmerje ugotovil na podlagi primerjave cene, ki je bila tožniku zaračunana z računom z dne 1. 2. 2011 in vrednosti vozil, do katere je prvostopenjski organ prišel z uporabo programa Eurotax ter cene oziroma vrednosti avtomobila s podobnimi karakteristikami, ki jih dosegajo na nemškem trgu, to je na trgu, na katerem je tožnik konkretno vozilo tudi pridobil. Poleg navedenega je v postopku ugotovil tudi druge neskladnosti in sicer: vozilo je bilo poškodovano le v manjšem obsegu, podano pa je bilo tudi neskladje v številu prevoženih kilometrov. Tožnik je napovedal prevoženih 114.000 km, iz servisne knjižnice pa je bilo razvidno prevoženo število 90.303 km. V času ogleda je bilo predmetno osebno vozilo razstavljeno, števec kilometrov pa je bil odstranjen. Glede na podatke iz servisne knjižice predmetnega osebnega vozila naj bi bilo z njim prevoženih cca. 30.000 km v 5-6 mesecih. Prva registracija vozila je bila maja 2009, tožnik pa je vozilo kupil 1. 2. 2011. Davčni organ je pri odmeri davčne osnove upošteval prevoženih 90.000 km, kar tudi izhaja iz servisne knjižice. Tako so tudi po presoji sodišča obstajali razlogi, da je je davčni organ podvomil o vrednosti vozila v višini 6.000,00 EUR, ki jo je navedel tožnik.

Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ je v danem primeru sporno tudi vprašanje ali je davčni organ pristojen za ugotavljanje prometne vrednosti vozil tudi v primeru, ko gre za pridobitev vozila iz druge države članice, v predmetni zadevi iz Nemčije. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da se za uvožena motorna vozila orientacijske vrednosti motornih vozil ne določajo po katalogih za vrednotenje vozil, temveč se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU upošteva nakupna cena vozila, ki je bila izkazana z računom. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik v predmetni zadevi 11. 5. 2011 predložil davčnemu organu napoved za odmero DMV za pridobitev rabljenega osebnega vozila AUDI A6 AVANT iz druge države članice EU in sicer iz Nemčije. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 6. člena ZDMV-C je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena. Če pa prodajna cena ne ustreza, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Tako je tudi po presoji sodišča davčni organ na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C pooblaščen ugotavljati prometno vrednost motornega vozila tudi v predmetni zadevi, je ugotovil odstopanja (med prodajno ceno).

Davčno osnovo pa davčni organ po mnenju sodišča ugotovi na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer je kot izhodišče za ugotovitev prometne vrednosti, pravilno uporabil kot pripomoček orientacijsko vrednost motornega vozila iz katalogov za vrednotenje vozil. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je v predmetni zadevi davčni organ skladno z določbo tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C upošteval tudi druge okoliščine konkretnega primera. Upošteval je poškodbe in okvare avtomobila, ugotovljene pri ogledu vozila 1. 6. 2011 ter tudi kriterij razlike vrednosti vozil na trgu vozil v Republiki Slovenijo in drugih državah članicah EU. Iz zapisnika o ogledu predmetnega osebnega vozila 1. 6. 2011 izhaja, da je tožnik glede razhajanja v številu prevoženih kilometrov (tožnik je v svoji napovedi navedel 114.000 km, davčni organ pa je upošteval prevoženih 90.000 km) navedel, da gre za napako. Davčni organ je pri odmeri davčne osnove upošteval prevoženih 90.000 km, kar tudi izhaja iz servisne knjižice. Vozilo je bilo na novo prebarvano. Po izjavi tožnika naj bi bilo predmetno osebno vozilo poškodovano spredaj in zadaj (zadnji odbijač, havba, 4x zadnje luči, 2x izpušni lonci ter karoserija). Iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, da naj bi davčni organ upošteval vrednost nepoškodovanih vozil, o katerih je pridobil podatke iz spletnih strani „avto.net“ in „mobail.de“, kjer se oglašujejo prodaje nepoškodovanih vozil, kot to ugovarja tožnik. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je orientacijsko vrednost podobnega motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax 25.477,00 EUR. Ker pa je prvostopenjski organ upošteval tudi okoliščine konkretnega primera - ugotovitve pri ogledu vozila, poškodbe in okvare ter neskladje v številu prevoženih kilometrov, podatke iz računa tožnika ter kriterij razlike na trgu vozil v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah EU, je ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera določil davčno osnovo v višini 20.696,00 EUR. Tako je po presoji sodišča davčni organ, ob upoštevanju zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C, prometno vrednost oz. davčno osnovo ugotovil na predpisan način, saj je upošteval vse okoliščine primera. Sam način določitve davčne osnove in njeno višino pa je tudi mogoče preizkusiti.

Tožnik je v pritožbenem postopku predložil davčnemu organu cenitveno poročilo sodnega izvedenca A.A., ki pa ga pritožbeni organ na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP ni upošteval. Tudi po presoji sodišča gre v danem primeru za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik pa tudi ni navedel opravičljivega razloga, zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere DMV.

Tožnik zgolj pavšalno ugovarja, da s tem, ko mu je davčni organ odmeril DMV od višje davčne osnove, kot je bila dejanska, kršil določbo 22. člena Ustave RS, pri čemer svojih navedb ne konkretizira, zato sodišče teh navedb tožnika ni moglo presoditi.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.