98. člen ZDoh-1-UPB4

Izmed artiklov, ki so jih posamezniki v obravnavanem primeru brezplačno prejeli kot ugodnost v naravi, je le prejem medicinsko tehničnih pripomočkov, do katerih so posamezniki upravičeni na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, mogoče opredeliti kot oproščen dohodek, in sicer po 5. točki 20. člena ZDoh-1. To pa pomeni, da je treba prejem vseh preostalih artiklov v obravnavanem primeru opredeliti kot obdavčljiv dohodek prejemnikov. Obdavčljivost dohodka je glede na navedeno odvisna od narave artikla, ki ga je revidentka brezplačno izdala, torej, ali gre za medicinsko tehničen pripomoček, do katerega je posameznik upravičen na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, in ne od vprašanja, kako je revidentka brezplačno izdajo artiklov financirala oziroma koliko stroškov za brezplačno izdane artikle je pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Obdavčitev prejema artiklov, ki niso medicinsko tehnični pripomočki, katerih brezplačno izdajo je revidentka pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je tako tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

Edini pooblaščenec za prevzem gotovine in za podpisovanje nalogov od 7. 5. 2003 dalje je bil tožnik. Slednji davčnemu organu niti v času postopka, niti ob zaslišanju v zvezi z dvigovanjem in porabo teh denarnih sredstev ni predložil na vpogled kakršnihkoli listin, na podlagi katerih bi lahko davčni organ sprejel drugačno odločitev. Takšnih verodostojnih dokazov, da gotovinskih dvigov ni izvrševal, pa tožnik ni predložil niti v obravnavanem sporu.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica poleg ali namesto medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so bili navedeni v naročilnici in so bili cenejši od cenovnega standarda, na podlagi naročilnice izdajala še drugo blago, ki ni uvrščeno med pripomočke, ki jih zavarovanci lahko prejmejo na naročilnico in niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo za tako izdano blago, ki bi sicer moralo biti izvedeno s strani fizične osebe – zavarovanca, je nato pokrila s plačilom po naročilnici s strani zdravstvenih zavarovalnic. Tožnica računov za blago, izdano na naročilnice - napotnice ni izdajala in jih zato v postopku tudi ni predložila. S tem pa ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 70. členu ZDavP-1 oziroma v 39. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je, skladno s tretjim odstavkom 68. člena ZdavP-2, na podlagi uradnih podatkov in podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, določil verjetno davčno osnovo. Fizične osebe so namreč z opisanim načinom poslovanja tožnice prejele (druge) dohodke, ki so obdavčeni po ZDoh-1. Tožnica pa je bila ob tem, kot izplačevalka, ob vsakem izplačilu za zavezanca za dohodnino, ki je fizična oseba, dolžna o

Tožnik je sodeloval pri obnovi nepremičnine A.A., in sicer je iskal izvajalce gradbenih del, zlasti pa je kot pooblaščenec na transakcijskem računu A.A. skrbel za plačilo opravljenih del ter nabavljenega materiala oziroma opreme. Z navedenega računa A.A. je večkrat dvignil gotovino. Na bančnih potrdilih o dvigih je bil v določenih primerih naveden namen dviga in v teh primerih je davčni organ štel, da so bila sredstva porabljena za namene obnove nepremičnine. Pri določenih dvigih tožnika v skupnem znesku 28.986,00 EUR pa je bilo na potrdilih navedeno zgolj, da gre za dvig gotovine. Da je tudi ta dvignjena denarna sredstva porabil za plačilo storitev ter materiala in opreme za obnovo nepremičnine A.A., tožnik ni uspel dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da ta denarna sredstva pomenijo druge (z dohodnino obdavčene) dohodke tožnika ter mu utemeljeno naložil v plačilo akontacijo dohodnine iz tega naslova. Zavezanec svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, z drugimi dokazi (izjavo stranke, pričami, izvedenci) pa zgolj izjemoma, kadar so za to podani utemeljeni razlogi. V primeru, kot je obrav

V 89. členu ZDavP-2 je za primer obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določen specialni subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ za verodostojna nova dejstva in nove dokaze izvedel šele s pridobitvijo kazenske sodbe tujega sodišča kot uradnega dokumenta z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, za obnovo postopka odmere dohodnine in tudi odmero dohodnine v obnovljenem postopku. V tujini prejeta provizija predstavlja za davčnega zavezanca druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Tožnikova trditev, da je protipravno premoženjsko korist vrnil, ne drži. Po podatkih spisa je šlo pri plačilu zneska, na katerega se sklicuje, za plačilo denarne kazni ob izreku pogojne obsodbe in ne za ukrep odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo, je „delež v gospodarski družbi“ iz 86. člena ZDoh-1, ki opredeljuje kapital po določbah tega zakona o dobičku iz kapitala, poslovni delež. Skladno z določbami ZGD lahko družbenik pridobi poslovni delež ob ustanovitvi družbe, ob povečanju osnovnega kapitala, lahko pa tudi od drugega družbenika s pogodbo o odsvojitvi in pridobitvi poslovnega deleža. O neformaliziranem poslovnem deležu v družbi z omejeno odgovornostjo ni mogoče govoriti, saj mora ta izhajati iz družbene pogodbe oziroma, v primeru poznejše pridobitve, iz sklenjene pogodbe o prenosu poslovnega deleža.