17. člen ZDoh-1-UPB4

Izmed artiklov, ki so jih posamezniki v obravnavanem primeru brezplačno prejeli kot ugodnost v naravi, je le prejem medicinsko tehničnih pripomočkov, do katerih so posamezniki upravičeni na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, mogoče opredeliti kot oproščen dohodek, in sicer po 5. točki 20. člena ZDoh-1. To pa pomeni, da je treba prejem vseh preostalih artiklov v obravnavanem primeru opredeliti kot obdavčljiv dohodek prejemnikov. Obdavčljivost dohodka je glede na navedeno odvisna od narave artikla, ki ga je revidentka brezplačno izdala, torej, ali gre za medicinsko tehničen pripomoček, do katerega je posameznik upravičen na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, in ne od vprašanja, kako je revidentka brezplačno izdajo artiklov financirala oziroma koliko stroškov za brezplačno izdane artikle je pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Obdavčitev prejema artiklov, ki niso medicinsko tehnični pripomočki, katerih brezplačno izdajo je revidentka pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je tako tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

V 89. členu ZDavP-2 je za primer obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določen specialni subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ za verodostojna nova dejstva in nove dokaze izvedel šele s pridobitvijo kazenske sodbe tujega sodišča kot uradnega dokumenta z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, za obnovo postopka odmere dohodnine in tudi odmero dohodnine v obnovljenem postopku. V tujini prejeta provizija predstavlja za davčnega zavezanca druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Tožnikova trditev, da je protipravno premoženjsko korist vrnil, ne drži. Po podatkih spisa je šlo pri plačilu zneska, na katerega se sklicuje, za plačilo denarne kazni ob izreku pogojne obsodbe in ne za ukrep odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Dokazna ocena dne 11. 1. 2010 predloženih dokazil je bila izvedena v skladu z določbo 10. člena ZUP. Tožena stranka je namreč po presoji vsakega predloženega dokaza posebej pojasnila, zakaj ga ne more upoštevati, sodišče pa se s to presojo v celoti strinja. Gre namreč za dokazila, ki bi morala biti predložena že v postopku inšpiciranja pravne osebe, v katerem je bil tožnik pozvan k sodelovanju. Dejstva, zakaj teh listin v tem postopku ni predložil, tožnik ni pojasnil dovolj prepričljivo, zato po presoji sodišča tožena stranka predloženim listinam utemeljeno oporeka verodostojnost.

Dohodek od dobička iz kapitala glede na 17. člen ZDoh-1 spada med dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je v utemeljeno obnovljenem postopku odmere dohodnine v davčno osnovo, poleg dohodkov, ki jih je napovedal že tožnik sam, vključil tudi dobiček iz kapitala, ugotovljen s posebno (že pravnomočno) odločbo. Pri tem je bil upoštevan tudi v postopku odmere davka od dobička iz kapitala že obračunan in plačan davek. Glede ugovora, da pri izračunu osnove za obdavčitev ni bila upoštevana revalorizirana vrednost nabavne vrednosti poslovnega deleža, sodišče poudarja, da je po določbi 90. člena ZDoh-1 davčna osnova pri dobičku iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi in da tako revalorizacija vrednosti kapitala v času pridobitve v ZDoh-1 ni bila določena.

Dokončna odločba o odmeri dohodnine, ki ne vsebuje dohodkov, ki so predmet obravnavanega postopka, ne vpliva na postopek odmere akontacije dohodnine od davka od dohodkov od premoženja in akontacije dohodnine od davka od dohodkov od obresti, saj gre za dva ločena postopka. Presoja Vrhovnega sodišča se omejuje zgolj na presojo pravilne uporabe materialnega prava, to je na obstoj pogojev za ugotavljanje davčne osnove z oceno ter na izbiro v ZDavP-2 določene metode za določitev verjetne davčne osnove. Posredna dejstva, na podlagi katerih davčni organ sklepa na verjeten obstoj davčne osnove in sam izračun davčne osnove, sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet presoje v revizijskem postopku. Iz določb 113. člena ZDavP-1 in 68. člena ZDavP-2 izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih kot je določeno v 5. členu ZDavP-2. Določbo petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da se institut „povprečne stopnje dohodnine od enoletnih dohodkov“ uporabi v primeru, če premoženj