91. člen ZDoh-1-UPB4

Za določitev nastanka davčne obveznosti je pomemben čas odsvojitve kapitala. Za čas odsvojitve kapitala pa se po določbi 95. člena ZDoh-1 šteje datum sklenitve pogodbe. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik poslovna deleža v družbah A. in B. odsvojil s pogodbama, ki sta bili sklenjeni 3. 4. 2006 oziroma 15. 8. 2006, kar pomeni, da je tega dne nastala tudi tožnikova davčna obveznost. Stališče sodne prakse je, da so za obdavčitev pravno relevantna le tista dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti. Kasneje predložena nepravnomočna sodba, ob upoštevanju zgoraj navedene zakonske ureditve, tako ne predstavlja podlage za drugačno odmero tožnikove davčne obveznosti.

Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje. Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega izvedenca v celoti sledil. Zahteva po uradni postavitvi drugega izvedenca je zato neutemeljena, tožnik pa izvedbe dokaza z drugim cenilcem tudi v tem postopku ni predlagal.

Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v pravilnost cenitve tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, saj je bilo le-to izdelano po naročilu tožnika in ne predstavlja dokaza z izvedencem.

Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin pri odmeri davka od dobička iz kapitala ni nepomembna, ne predstavlja pa več kot enega od dokazov. Davčni organ pri ugotavljanju vrednosti kapitala ni vezan na vrednost, ugotovljeno v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Ovir za sklicevanje na ugotovitve davčnega organa v postopku odmere davka na promet nepremičnin sicer ni, mora pa navedene ugotovitve korigirati, kolikor se v postopku izkaže njihova nepravilnost. Pritožbeni organ bi pri svoji odločitvi kasneje izdano odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin moral upoštevati kot dokaz o drugačnem stanju nepremičnine v času prodaje od tistega, ki je bil pri odločitvi upoštevan kot podlaga prvotne cenitve.

Na podlagi odločbe o odmeri dohodnine tožniku ni bila odmerjena in tudi ni plačal obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dobička iz kapitala. Plačal je odmerjeno dohodnino, pri tej pa je bil upoštevan tako doseženi dobiček iz kapitala (kot davčni vir pri izračunu davčne osnove) kot tudi (pri odmeri odšteta) akontacija iz istega naslova. Tožnik torej na podlagi izpodbijane odločbe, s katero se mu odmeri in naloži v plačilo celotna obveznost iz naslova akontacije dohodnine od dobička iz kapitala, davka ni plačal dvakrat, kot trdi v tožbi. Vrednost kapitala ob odsvojitvi se v skladu z določbami prvega odstavka 92. člena ZDoh-1 upošteva v višini, kakršna je znana ob odsvojitvi, to pa je, z ozirom na določbe 95. člena ZDoh-1, po katerih se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe, v konkretnem primeru višina kupnine, kakršna je bila znana ob sklenitvi prodajne pogodbe. Kasnejša možna prilagoditev kupnine, na katero se sklicuje tožnik, zato za odločitev ni relevantna.

Vrednost nepremičnine, kakršna izhaja iz odločbe o odmeri davka na dediščino, je šteti kot na ustrezen način dokazano vrednost nepremičnine ob pridobitvi.

Za določitev nabavne vrednosti nepremičnine je odločilna njena vrednost, navedena v pogodbi. Zakonski pogoj za davčno oprostitev je prijavljeno stalno prebivališče na naslovu tistega stanovanja, ki je predmet odsvojitve.