6. člen ZDoh-1-UPB4

V skladu s 6. členom ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so taksativno navedeni v tem členu. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi za odločitev relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj.

V skladu s 6. členom zakonov o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožnik ob odhodu v tujino ni imel zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ga je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča. Da ga Republika Slovenija šteje za svojega davčnega rezidenta, pa je bil tožnik seznanjen tudi z odločbami o odmeri dohodnine oziroma informativnimi izračuni, ki so bili podlaga za vračilo akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja.

Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da so bila sporna vozila nabavljena poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih tožnik popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil, prav tako pa je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno.

Tožnik je bil v skladu z določbami 4. in 5. člena ZDoh-1 kot nerezident zavezan za plačilo dohodnine (in prispevkov) od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in tudi od dohodkov oziroma izplačil po sodbi Delovnega in socialnega sodišča. Posebnost, ki velja za nerezidente, je v tem, da se akontacija dohodnine, ki jo plačuje med letom, ob koncu leta ne poračuna (v odmerni odločbi), temveč se šteje za dokončen davek. Poračun plačanih akontacij, glede katerih je bila kasneje obdavčitev spremenjena, je predviden le za razmerja do davčnih zavezancev, ki so bili takrat obenem tudi zavezanci za dohodnino kot letni davek, za kar pa pri nerezidentih ne gre in da torej pravna podlaga za obračun in plačilo akontacij, ki ga je opravil izplačevalec skladno z veljavno zakonodajo, s spremembo zakona (ZDoh-1D) ni odpadla.

Po določbah ZPSV se prispevki plačujejo od vseh prejemkov in torej od vseh izplačil, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Takšno izplačilo je tudi plača, pa čeprav je izplačana na podlagi sodbe, ter posledično tudi zamudne obresti iz tega naslova. To pomeni, da imajo zamudne obresti, ne glede na njihovo značilnost odmere oziroma sankcije za nepravočasno plačilo, naravo prejemka, ki izhaja iz delovnega razmerja, in s tem prejemka, od katerega se obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost.

Kot je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno tekom postopka, med strankama pa tudi ni sporno, ima tožnik prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji (in s tem izpolnjuje enega izmed pogojev za rezidenta, določenih v 6. členu ZDoh-1) in tudi v Republiki Avstriji. Zato se je za tožnika status rezidentstva ugotavljal z uporabo Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje.