6. člen ZAzil-UPB2

Niti obstoj nevarnosti iz 72. člena ZTuj-2, niti obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1), ne predstavljajo ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, ki se izvrši v skladu z zakonom, ki ureja tujce (peti odstavek 127. člena ZIKS-1).

Če je iz prošnje za azil očitno, da se z njo zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, ker je vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, poleg tega pa še, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. V tem primeru se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Sodišče predlaga ustavnemu sodišču oceno ustavnosti določb zakona, če meni, da niso v skladu z ustavo, pri tem ni vezano na predlog stranke in stranki tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da so za stranko sporne določbe, po njegovem mnenju skladne z Ustavo RS. To oceno je pristojno opraviti Ustavno sodišče.

Pospešeni azilni postopek je mogoče voditi in prošnjo za azil zavrniti v tem postopku kot očitno neutemeljeno je mogoče le, če je iz prosilčeve prošnje oz. splošno znanih dejstev očitno podan eden izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če pa tožena stranka vodi posebni ugotovitveni postopek - prosilca celo večkrat zasliši in pridobi poročila o stanju v njegovi izvorni državi, ne more odločati na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, temveč v rednem azilnem postopku na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi v rednem postopku pa lahko prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ugotovi, da so tožnikove navedbe glede subjektivnih okoliščin za priznanje azila (razlogi za zapustitev izvorne države, okoliščine življenja v izvorni državi ipd.) neverodostojne in da zato niso podani razlogi za priznanje azila po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil in tudi ne za nevračanje prosilca v izvorno državo.

V kolikor stori kaznivo dejanje tujec, ki ima v Republiki Sloveniji po Ženevski konvenciji status begunca in s tem pravico do azila, potem takšnemu storilcu kaznivega dejanja ni mogoče izreči stranske kazni izgona tujca iz države po členu 40 KZ (člen 33 Konvencija o beguncih, člen 6 Zakona o azilu).

Za priznanje azila po 2. oz. 3. odstavku 1. člena ZAzil morajo biti izpolnjeni pogoji iz teh določb, pri čemer je treba ugotavljati tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Subjektivne okoliščine za priznanje azila mora verodostojno izkazati prosilec. Če ta ne izkaže utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem, to je sistematično in trajno kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, mu azila ni mogoče priznati.

Če je že iz prosilčeve prošnje za azil razvidno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ali če je podan drug razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja zavrne v t.i. "pospešenem" postopku.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ravnanju oziroma da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ogrožena njegova varnost.

Če je iz prosilčeve vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se njegova vloga kot očitno neutemeljena zavrne v tako imenovanem "pospešenem postopku". V takem primeru ni pogojev za izvedbo "rednega" azilnega postopka.

Tožnik v prošnji za podaljšanje posebne oblike zaščite ni navedel konkretnega novega razloga, ki bi opravičeval podaljšanje posebne oblike zaščite iz razloga priprav na njegovo trajno vrnitev v matično državo (zaradi katerega mu je bila prvič odobrena posebna oblika zaščite).

S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.

Po mnenju sodišča je enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Gre prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Vendar pa ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil in v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na

Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil (v konkretnem primeru tožnika) za zavajanje oziroma zlorabo postopka, taksativno določa 36. člen ZAzil, ki določa primere, v katerih se že po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Na navedeni podlagi mora tako tožena stranka kot pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo s katerimkoli izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1 do 5 alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. Če v posameznem primeru tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora tožena stranka takoj odločiti o stvari na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru, prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. "pospešenem postopku". V nasprotnem primeru, če ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, pa je tožena stranka kot pristojni organ dolžna vlogo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena

Organ je odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke. Pravilno je stališče tožene stranke o povezanosti postopka za priznanje azila (na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil) in postopka za priznanje posebne oblike zaščite (na podlagi 61. člena ZAzil). To stališče temelji na določbi 1. odstavka 61. člena ZAzil, iz katere izhaja, da je (pravnomočna) odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz zahteve tožnika za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali takšni argumenti, ki ne bi bili že v postopku za priznanje azila znani pristojnemu organu. Zato je pravilen zaključek, da ponovno zaslišanje tožeče stranke ni bilo potrebno in da je bil v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje po skrajšanem postopku, po tem ko je tožena stranka na podlagi primerjave razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se objektivne okoliščine po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v RS (ki je postala pravnomočna) niso spremenile. Ni utemelje

Posebna oblika zaščite tožniku ne more biti priznana, če tožnik, poleg razlogov, ki jih je neuspešno uveljavljal že v azilnem postopku, ne navaja drugih razlogov, glede navajanih razlogov pa je bilo že v azilnem postopku in v sedanjem postopku za priznanje posebne oblike zaščite, ugotovljeno, da zaradi tega ne more biti ogrožen v izvorni državi.

Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil napotuje na uporabo določbe 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na uporabo načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Glede na navedeno se uporaba načela nevračanja vsebinsko prepleta tudi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Če so razlogi prošnje za posebno obliko zaščite identični razlogom prošnje za azil, se v postopku posebne oblike zaščite pristojni organ lahko sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno končanem azilnem postopku.

Tožnik si je v vlogi za posebno obliko zaščite v celoti skliceval na razloge, ki je uveljavljal že v postopku za priznanje azila v Republiki Slovenije, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo sodbo upravnega sodišča, ki je ugotovilo, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Federacijo BIH ali v A izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Glede na tožnikov pritožbeni ugovor, da je namreč leta 1998 dezertiral iz OVK, kar ga še vedno uvršča v skupino oseb, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče, da tožnikov strah pred preganjanjem, utemeljen glede na razmere in stanje v ZR Jugoslaviji leta 1998, ne more biti že razlog za priznanje azila v letu 2003.

Tudi pri postopku za priznanje posebne zaščite tujca mora prosilec za priznanje tega statusa aktivno sodelovati z organi odločanja, kar pomeni tudi to, da verjetno izkažeta svoje poreklo in zakonski stan (mešani zakon), na katerega se sklicujeta.

Tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutila ogroženo oziroma preganjano ob vrnitvi v matično državo.

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, je dolžan zapustiti ozemlje RS v roku, ki mu je bil za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil, pa lahko pristojen organ takšnemu tujcu, na njegovo prošnjo, dovoli začasno zadrževanje v RS, kar pomeni, da mu je z dovoljenjem pristojnega organa dana posebna oblika zaščite.