40. člen ZGD-1

Morebitna poslovno obligacijska vezanost predlaganega kandidata za člana nadzornega sveta z družbo, ki je konkurenčna tožeči stranki in morebitno večje lastništvo navedenega kandidata v tej konkurenčni družbi, so po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki so pomembne za uresničitev delničarjeve pravice do obveščenosti.

Tako subjektivni kot tudi objektivni kriterij za določitev zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost ni izpolnjen. Subjektivni kriterij terja izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo kot poslovna skrivnost. Poslovna skrivnost je določeno dejstvo, ki obstaja v vednosti, v znanju, ki je pogosto materializirana. Glede objektivnega kriterija pa ni treba, da bi bila v kakšnem aktu izrecno navedena vsebina podatka.

Kot izhaja iz priloženih podatkov Trgovinskega registra Okrajnega sodišča Landshut, je bil A. M. upravičen zastopati predlagatelja samostojno in brez omejitev, čemur sicer nasprotni udeleženec niti ne nasprotuje, zato je treba v tem sodnem postopku proti nasprotnemu udeležencu upoštevati stanje v trgovinskem registru. Družbenik ima pravico, da s pomočjo neodvisnih zunanjih strokovnjakov preveri poslovanje nasprotnega udeleženca. Ukrep za pregled in nadzor dela direktorice nasprotnega udeleženca je povsem zakonit in legitimen interes vsakega družbenika. Sodišče druge stopnje na podlagi procesnega gradiva v spisu ni prišlo do zaključka, da je namen predmetnega predloga nagajanje in škodovanje nasprotnemu udeležencu, zlasti pa njegovi direktorici. Vsak družbenik ima tako rekoč neomejeno pravico do informacij in vpogleda. Zaradi povezanosti vseh družb v Skupini, kjer se izvaja posebna revizija na ravni matične družbe C. GmbH, zahteva predlagatelja ne more predstavljati nobene zlorabe pravice do obveščenosti po 512. členu ZGD-1.

Organ mora v primeru ugotavljanja obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju izvesti t.i. škodni test. Oba organa sta to storila ob upoštevanju tretjega odstavka 39. člen ZGD-1 in za vsak zahtevani dokument posebej ugotavljala obstoj poslovne skrivnosti po objektivnem pogoju in hkrati za vsak zahtevani dokument posebej ugotavljala obstoj oziroma neobstoj prevladujočega interesa javnosti za razkritje varovanih podatkov in ali gre za podatke, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev.

Namen določbe 38. a člena ZGD-1 ni preprečevati imenovanja določenih oseb za člane organov upravljanja, temveč postaviti pravila za njihovo ravnanje, ko in če se v konkretni situaciji pojavi nasprotje interesov. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, da naj bi šlo za nekakšen metodološki napotek, katerih oseb ni mogoče imenovati za člana nadzornega sveta, pri čemer naj bi ta napotek celo uporabljali zelo široko, zato ni v skladu z namenom zakona.

Tožnik ni izkazal, da bi šlo v obravnavnem primeru za razkritje podatkov, ki se štejejo za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. Tožnik namreč ni predložil nobenega pisnega sklepa, ki bi bil pravočasno izdan že pred vložitvijo predmetne zahteve prosilca za dostop do informacij javnega značaja, s katerim bi se šteli podatki, katerih razkritje z izpodbijano odločbo dovoljuje tožena stranka, za tožnikovo poslovno skrivnost. Tožnik v tožbi argumentirano ne pojasni, kako bi bilo z razkritjem predmetnih podatkov mogoče ugotoviti podrobnosti njegovega tehnološkega procesa oziroma kako bi bilo poseženo v njegovo konkurenčno prednost v primerjavi z ostalimi poslovnimi subjekti oziroma kako bi prosilec za dostop do informacij javnega značaja predmetne podatke sploh lahko uporabil pri optimizaciji svojih tehnoloških procesov.

Vprašanje, ali določen dokument pri izvajalcu javne službe nastane v povezavi s to javno službo, je odločilen za odgovor na vprašanje, ali sploh gre za informacijo javnega značaja (4. člen ZDIJZ). Neomejenega dostopa pa ne določa noben zakon splošno za (vse) dokumente, ki so povezani z javnimi službami, pa tudi v konkretnem primeru ne s predmetno javno službo. Zato tak dokument ni vselej dostopen že po samem zakonu, temveč je dostop do njega odvisen od vsakokratne konkretne vsebinske presoje pristojnih organov (tudi) o tem, ali za dostop do tega dokumenta obstaja izjema, določena v 6. členu ZDIJZ. Pogodbeno določilo mora (poleg pisen oblike) za izpolnjevanje formalnega vidika pogoja izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z ZGD-1, vsebovati jasno in konkretno opredelitev podatkov, ki so poslovna skrivnost in ne le vsebovati njihove splošne in pavšalne opredelitve, pa tudi določiti način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo to poslovno skrivnost varovati.

Med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita v zvezi s prepovedjo konkurence, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze. Ponujena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno.

Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo le iz razloga, ker meni, da je, če je gospodarska družba zahtevano informacijo skladno z določbami ZGD-1 opredelila kot poslovno skrivnost, to treba upoštevati pri odločitvi. S tem ko je toženka odločbo oprla na stališče, da zgolj zato, ker družba sklepa o določitvi zahtevane informacije za poslovno skrivnost organu ni posredovala že takoj s samo informacijo, ni podlage za varovanje te informacije kot poslovne skrivnosti v smislu prvega odstavka 39. člena ZGD-1, toženka ni pravilno uporabila določb materialnega prava.

Družbe B. d.o.o., C. d.d. in D. d.d., ki so sodelovale v postopku javne dražbe, so se v upravnem postopku pred toženko sklicevale na varovanje svoje poslovne skrivnosti, zato je bila tožnica na podlagi drugega odstavka 40. člena ZGD-1 dolžna varovati njihovo poslovno skrivnost. Na tej podlagi je torej lahko kot zavezanka po ZDIJZ zavrnila dostop do zahtevane informacije. Vendar je toženka kot pritožbeni organ v postopku po ZDIJZ ugotovila, da pogoji za izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja niso podani. S tako odločitvijo je odpadla podlaga za tožničino odškodninsko in kazensko odgovornost.

Toženka je napačno uporabila pravila materialnega prava, konkretno 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter prvi odstavek 39. člena ZGD-1 in drugi odstavek 40. člena ZGD-1, ker je izhajala iz stališča, da če se akt o določitvi poslovne skrivnosti ne posreduje hkrati z dokumentom, na katerega se ta akt nanaša, potem ta dokument preneha biti poslovna skrivnost. Izjemo iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se lahko uveljavlja zgolj v primeru, če gre za odprt upravni postopek. Tega določila ni mogoče razlagati tako široko, da bi se lahko to izjemo uveljavljalo tudi v primeru bodočega upravnega postopka.

Iz 6. člena ZDIJZ ne izhaja, da bi moral organ razpolagati z aktom, ki določeno informacijo označuje kot poslovno skrivnost, ampak zadostuje zgolj to, da je nek podatek s posebnim pisnim sklepom ali z internim aktom opredeljen kot poslovna skrivnost. Pojma porabe ni mogoče enačiti s pojmom razpolaganja, ker gre za porabo le takrat, ko gre za nek odhodek, ko se javna sredstva za nekaj porabijo, od koder jih država ne dobi več vrnjena, v obravnavanem primeru pa ni šlo za tako trošenje javnih sredstev.

Revizijsko sodišče soglaša s tožnikovimi ugovori, da vsi na kakršenkoli način dostopni podatki o poslovanju družbe ne morejo predstavljati poslovne tajnosti družbe, kot to določa 6. člen Pravilnika o računovodstvu, saj iz 36. člena ZDR in 39. ter 40. člena ZGD-1 izhaja zahteva, da morajo biti ti podatki določeni, to pomeni tudi dovolj konkretno in jasno, sicer pa temu nasprotuje tudi določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. Delodajalec lahko šele v sodnem postopku, tudi če tega ni storil v izredni odpovedi, zatrjuje in predlaga dokaze za svoje trditve v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pogojev za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR in pogojev za sodno razvezo po 118. členu ZDR ni mogoče mešati.

Iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 ne izhaja, da bi moralo biti že na samih podatkih, ki so poslovna skrivnost, označeno, da so poslovna skrivnost, ampak je določeno, da zanje tako določi družba s pisnim sklepom. Posledično je tožena stranka napačno uporabila pravila materialnega prava, v konkretnem primeru 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter prvi odstavek 39. člena ZGD-1. To, da je v 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navedeno, da je poslovna skrivnost opredeljena v skladu z ZGD-1, še ne pomeni, da se lahko samo gospodarske družbe sklicujejo na poslovno skrivnost. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da je treba pri katerikoli pravni osebi v vsebinskem pogledu preveriti, ali zahtevani podatki ustrezajo definiciji poslovne skrivnosti tako, kot je le-ta definirana v prvem in drugem odstavku 39. člena ZGD-1, ne glede na to, kateri subjekt je določen podatek določil za poslovno skrivnost.

Pojem porabe ni mogoče enačiti s pojmom razpolaganja. Poraba je le ena od oblik razpolaganja. Že sama jezikovna razlaga besede poraba pomeni, da se ta pojem nanaša na trošenje, za porabo pa gre le takrat, ko gre za nek odhodek, ko se javna sredstva za nekaj porabijo, od koder jih država ne dobi več vrnjena. Iz obravnavane zadeve pa ni mogoče sklepati, da bi šlo za tako trošenje javnih sredstev.

Sklicevanja bank na varovanje zaupnih podatkov strank ni mogoče povsem izenačiti s poslovno skrivnostjo, s katero se varuje konkurenčna prednost bank, saj gre že pomensko za dve različni dejanski situaciji.

Pravica družbenika do informacij in vpogleda je individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Pridobivanje podatkov, potrebnih za oblikovanje prodajne cene poslovnega deleža, je neposredno funkcionalno povezano z uresničitvijo pravice do odsvojitve poslovnega deleža kot ene osnovnih pravic, ki izhajajo iz družbenikovega članskega položaja. Glede na to, da poslovni delež zaradi prepletanja korporacijske in personalistične narave družbe z omejeno odgovornostjo ni predmet vsakodnevnega trgovanja in mu ni mogoče vsak trenutek določiti prodajne cene, potrebuje družbenik za določitev prodajne cene podatke, ki presegajo tiste, ki so mu sicer dostopni. Ta potreba pa se v načelu lahko razteza na vsa pravna, gospodarska, finančna, personalna, organizacijska in podobna vprašanja v zvezi z družbo. Pri opravi vpogleda mu je lahko v pomoč tretja oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje, npr. odvetnik, računski ali davčni svetovalec. Odklonitev te možnosti bi pravico družbenika po prvem odstavku 512. člen