237. člen ZGD-1

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za pridobitev delnic. Prva je zakonska, to je zgoraj citirani 237. člen ZGD-1, druga je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe, kjer morajo biti ti razlogi že natančneje določeni, torej bolj natančno kot v samem zakonu. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, pač pa mora biti statut konkretnejši od zakona. Tretji nivo pa je sam sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. Organ mora obrazložiti, zakaj so pri točno določenem pridobitelju podani razlogi, ki preprečujejo prenos in kakšni so ti razlogi. Ne zadostuje samo prepis določb statuta.

Razlogi za odklonitev soglasja za prenos imenskih delnic, navedeni v sklepu nadzornega sveta, morajo biti obrazloženi podrobneje kot odklonitveni razlogi, predvideni v statutu družbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti statutarno določenega razloga za odklonitev soglasja za prenos delnic na osebe, ki niso delničarji družbe, bi bil lahko utemeljen, če bi bil obravnavan kot samostojen in nosilen razlog za odklonitev soglasja za prenos. Samostojnost družbe ni ogrožena le v primeru pripojitve k drugi družbi, likvidacije in stečajnega postopka, saj se ti postopki vodijo že s ciljem prenehanja družbe in ne pomenijo le grozeče nevarnosti za njen obstoj. Gospodarsko samostojnost družbe lahko ogroža že pridobitev 25-odstotnega deleža v družbi, povečanega za eno delnico, zato je ta okoliščina tudi skladno s pravno teorijo utemeljen razlog za odklonitev soglasja za prenos delnic. S takšno udeležbo namreč delničar pridobi možnost blokiranja vseh najpomembnejših odločitev družbe, med njimi npr. o spremembi statuta družbe ali statusnem preoblikovanju, kar pa tudi pomeni manjšo verjetnost, da bi se mogla družba odzivati na izzive, ki jih prinaša trg.

Delniška družba določa svoje cilje samostojno. Po oceni pritožbenega sodišča je v Statutu družbe konkretno določen cilj v smeri zapiranja družbe z ambicijo doseganja čim večjega števila (z možnostjo doseganja absolutno - kvalificirane kapitalske večine) notranjega lastništva zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev, legitimen in pravno dopusten cilj. Vinkulacija je torej instrument za zagotovitev cilja, ki je v tem, da se v delniški strukturi družbe zagotavlja in ohranja (v čim večji meri, z možnostjo zagotovitve absolutno - kvalificirane kapitalske večine) struktura notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju z uporabo notranjih metod lastninjenja. Več kot očitno pa je, da se ta cilj družbe lahko realizira z omejevanjem prenosljivosti delnic, in sicer v smeri, da se lahko pridobiteljem delnic, ki so izven kroga oseb obstoječih delničarjev in niso zaposleni pri toženi stranki ali z njo povezani družbi, s strani upravnega odbora tožene stranke odreče soglasje za prenos delnic. Če v vlogi pridobitelja delnic nastopa oseba, ki ni obstoječi delničar družbe in ki ni zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, lahko upravni odbor tožene stranke zavrne

Obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic. Druga raven je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe. V njem morajo biti ti razlogi natančneje določeni (bolj natančno kot v zakonu). Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, oziroma, da se statut na zakonske razloge le sklicuje. Statut mora biti konkretnejši od zakona, v njem morajo biti jasno določeni razlogi, ki so lahko podlaga za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos delnic. Tretja raven konkretizacije pa je sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. V sklepu o odklonitvi dovoljenja organ obrazloži, zakaj so pri točno določenemu pridobitelju delnic podani utemeljeni razlogi, ki preprečujejo prenos.

Če delniška družba delnic (delnice so vrednostni papir - prvi odstavek 174. člena ZGD-1) še ni izdala, se vinkulacija po ZGD-1 (členi od 237-240) ne uporablja. V tem primeru se korporacijske pravice delničarjev, ki niso inkorporirane v vrednostnem papirju, prenašajo po pravilih o odstopu terjatve s pogodbo (cesija, - členi od 417 do 426 Obligacijskega zakonika - OZ).

Utemeljenost zahtevka tožeče stranke je odvisna od vprašanja, ali so bile sporne delnice v času, ko je do omenjenega prenosa delnic prišlo, dejansko vinkulirane, ali pa so bile prosto prenosljive. Pravni temelj takšne omejitve je bil statut tožeče stranke in takrat veljavne določbe ZGD. Po ureditvi pred novelo ZGD-F, je tako po 2. odstavku 233. člena ZGD statut lahko določal razloge za odklonitev dovoljenja za prenos, določitev teh razlogov pa ni bila pogoj za veljavnost vinkulacije delnic. Po novi ureditvi – ZGD-F pa ima določba statuta o vinkulaciji delnic pravni učinek samo v primeru, če statut določa tudi razloge, zaradi katerih sme pristojni organ družbe odkloniti dovoljenje za prenos delnic. Tudi če statut določa, da je za prenos delnic potrebno dovoljenje družbe, hkrati pa ne določi utemeljenih razlogov, zaradi katerih lahko družba odkloni dovoljenje, statutarna določba o vinkulaciji delnic nima pravnega učinka omejitve prenosljivosti delnic in so zato te prosto prenosljive.

Sklep je ničen le, če vsebinsko ni združljiv z bistvom delniške družbe. Tožeča stranka niti po pozivu prvostopnega sodišča ni pojasnila, v čem je sama vsebina sklepov skupščine tožene stranke nezdružljiva z bistvom družbe. Zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna. 2. odstavek 399. člena ZGD-1 delničarjem, ki vložijo izpodbojno tožbo, ne nalaga obveznosti, da hkrati oblikujejo zahtevek na delitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Slednjega ni moč zaslediti v zakonskem tekstu, ki možnost sodišča, da odloči o delitvi dobička v višini 4% osnovnega kapitala, veže le na predlog delničarja. Tako zakonsko besedilo možnost delničarjem, da postavijo tako zahtevo sodišču daje in ne predpisuje kot obveznost. Vinkulacija delnic je izjema od načelne neomejene prenosljivosti delnic in zato pritožbeno sodišče pritrjuje restriktivni razlagi sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je pojem „konkurenčne dejavnosti“ premalo konkretiziran, da bi kot utemeljen razlog zadostil novim, postroženim pogojem, ki jih je v tistem času uvedla novela ZGD-F. Določba statuta, ki je nična, je brez pravnega učinka že sama po sebi. Sodišče s sodbo ničnost le ugotov