17. člen ZGD-1

Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo celostno presojo in ni upoštevalo zgolj dominantnega dela, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga predstavlja njena znamka BISOL. Tudi pri presoji podobnosti firme in znamke je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika zadevnega blaga in storitev, za katerega je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je treba obstoj verjetnosti zmede vselej presojati celovito, saj potrošnik tudi firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Opisni značaj znamke, ki nakazuje na dejavnost tožnice, že sam po sebi niža njen nivo razlikovalnosti, še zlasti, če se upošteva, da so potrošniki glede na specifičnost blaga in storitev iz določenega kroga. Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti znamke v zadevi General Motors določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba tra

Sicer drži, da beseda RED, ki jo povprečni potrošnik razume, ker je angleški jezik v Sloveniji prisoten do te mere, da je temu tako, ni močan distinktivni element v sestavini firme. Vendar se te besede ne sme ločiti od besede WISTTON. Zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustno pri presoji podobnosti firme in znamke narediti izsek iz celotnega fantazijskega dela firme ozira črk firme subjekta vpisa in jo primerjati z blagovno znamko WINSTON. Pri presoji podobnosti celotnega fantazijskega dela firme subjekta vpisa (WISTTONRED) z registriranimi znamkami nasprotnega udeleženca (Winston) in ne le dela fantazijskega dela firme, fantazijski del firme WISTTONRED že na prvi pogled vizualno, fonetično in pomensko ni podoben znamki WINSTON oziroma Winston. Zato sporna firma ne bo povzročila zmede na trgu, tudi ob dejstvu, da je potrošnik znamke Winston kadilec, katerega sodna praksa označuje kot nadpovprečno pozornega kupca svoje znamke cigaret.

Pritožbeno sodišče je opozorilo registrsko sodišče, da se pri odločanju o vpisu družbe z izbrano firmo sodišče po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 ne omeji le na kontrolo firm subjektov vpisa, ki so bili na dan vložitve predloga za vpis ustanovitve družbe (to je 28. 2. 2017), vpisani v sodni register, torej le na preizkus jasnega razlikovanja od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi ali je vpis firme skladen z določbami poglavja ZGD-1 o firmi. Glede na pritožbene navedbe pritožnika o že registrirani blagovni znamki S., s katero se opravlja dejavnost izposoje vozil in upravljanja voznih parkov, je opozorilo na relevantnost presoje dopustnosti izbrane firme subjekta vpisa po 17. členu ZGD-1. Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno pravilno in utemeljeno očitno registrsko sodišče štelo, da je firma subjekta vpisa E. d.o.o. v nasprotju z določbo 17. člena ZGD-1. Firma predlagane ustanovitve družbe je namreč nezakonita že zato, ker vsebuje registrirano blagovno znamko S. Z odredbo Srg 2017/42389 z dne 13. 11. 2017 je registrsko sodišče skladno z drugim odstavkom 30. člena ZSReg predlagatelja pozvalo, da v 15 dneh po p

Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi. Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe,

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki nasprotujejo morali. Fantazijska sestavina vpisane firme „A.“ samo po sebi ne vsebuje besede, ki bi nasprotovala morali. Kot tako bi jo bilo mogoče obravnavati, če bi vsebovala besede, ki neopredeljenemu v krogu oseb vzbudi negativno vrednostno sodbo oziroma, ki sama zase pomeni negativno vrednostno razmerje do občečloveških vrednot v družbi. Zato pri presoji, ali besede, vsebovane v firmi, nasprotujejo morali, ni relevantno, ali se nekdo v fantazijski sestavini firme prepozna kot oseba, po kateri je bila ta fantazijska sestavina (kot skovanka dela imena in priimka) izbrana, niti notranji vzgibi ustanovitelja družbe pri izbiri fantazijske sestavine firme.

Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki.