3. člen ZDPra-UPB1

Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še več: v pretežnem delu se ne osredotoča niti na tista pravna vprašanja, ki so bila osrednjega pomena za odločitev v konkretni odškodninskopravni zadevi, marveč ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča. Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, a na očitke le na kratko odgovorilo.

Po ureditvi v 65. členu ZDPra je mogoče sankcijo razrešitve funkcije državnega pravobranilca izreči samo za tam izčrpno naštete disciplinske kršitve, kar pa ne pomeni, da zakon za iste kršitve ne bi omogočal izreka drugih, milejših disciplinskih ukrepov.

Državni pravobranilec je bil za zastopanje pred sodiščem pooblaščen z zakonom. Tožnik ne zatrjuje, da bi državni tožilec prekoračil svoja pooblastila ali zlorabil svoja pooblastila. Če bi to storil, bi ravnal protipravno.

Ker je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja stečajnega sodišča in zaradi nedokazanosti nastanka škode, izvedba dokazov z vpogledom v stečajni spis in poizvedbami pri poštni agenciji, vse z namenom, ali je stečajna upraviteljica obvestilo poslala tujemu upniku v tujino, ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta v nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZPP o določitvi vrednosti spornega predmeta. Kadar se tožbeni zahtevek (predlog v nepravdnem postopku) nanaša na denarni znesek, je vrednost določena že s samim tožbenim zahtevkom (predlogom v nepravdnem postopku). Med postopkom ocenjena drugačna vrednost, pa čeprav ocenjena s pomočjo sodnega cenilca, ki ga je določilo sodišče, ne more vplivati na vrednost spornega predmeta, kadar gre za denarni zahtevek.

V primerih, ko škodo povzroči fizična oseba, ki predstavlja organ države, je neposredni povzročitelj škode država sama.

Ker lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, ko ima sama ali njen zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kot v obravnavanem primeru, ni dvoma, da vložitve revizije pri nepristojnem sodišču ne moremo pripisati (pravni) nevednosti vložnika. Hkrati tudi ni dvoma, da očitne pomote vložnika po sodni praksi ni, kadar je revizija vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.

Pomočnik državnega pravobranilca je na podlagi pooblastila državnega pravobranilca upravičen zastopati pred okrajnimi in okrožnimi sodišči ter pred upravnimi organi. Ker pomočnik državnega pravobranilca nima zakonskega pooblastila za zastopanje pred sodišči višje stopnje, ne more vložiti revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, četudi ga je za to pooblastil državni pravobranilec.

Pomočnik državnega pravobranilca nima zakonske podlage za samostojno zastopanje države pred sodišči. To pravico ima le, kolikor ga državni pravobranilec (oziroma generalni državni pravobranilec) za to posebej pooblasti, a je tudi tako pooblastilo po zakonu omejeno in se lahko nanaša le na zastopanje pred okrajnimi in okrožnimi sodišči ter upravnimi organi. Pritožbo na višje sodišče bi zato moral vložiti državni pravobranilec.

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje bi moral vložiti državni pravobranilec. Pomočnica državnega pravobranilca, ki je vložila pritožbo, za to pravdno dejanje ni imela ne pooblastila v zakonu, ne posebnega pooblastila državnega pravobranilca.

Ker državno pravobranilstvo po 3. čl. ZDPra zastopajo državni pravobranilci in pomočniki državnega pravobranilca, lahko državni pravobranilec le izjemoma na podlagi 10. čl. ZDRra iz upravičenih razlogov v posameznih zadevah pooblasti diplomiranega pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zaposlenega v državnem organu ali drugem subjektu za nadomeščanje pri zastopanju za posamezna pravna dejanja. Ker zastopanje na vseh narokih po višji strokovni sodelavki - diplomirani pravnici z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki je zaposlena na državnem pravobranilstvu, ne predstavlja izjeme iz 10. čl. ZDPra, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu RS, ne more zastopati tožene stranke (RS) na glavni obravnavi, saj po določbi 1. odstavka 3. člena ZDPra ne more opravljati nalog pravobranilstva, med katere spada tudi zastopanje RS pred sodišči (1. odstavek 7. člena ZDPra). Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu lahko skladno z 41. členom ZDPra izdeluje osnutke pravnih mnenj, ki jih daje državni pravobranilec, izdeluje osnutke vlog, ki jih vlaga državni pravobranilec ter opravlja druge naloge po navodilu državnega pravobranilca, ni pa mogoče višjega strokovnega sodelavca pooblastiti za zastopanje pred sodišči, kot npr. pomočnika okrožnega državnega pravobranilca.