7. člen ZEPDSV

Zakonska definicija kaznivega dejanja tako s pomembnostjo podatka izključuje samodejno kaznivost za prav vsak neresničen podatek; neresničen podatek mora imeti potencialni vpliv na poslovni promet s tretjimi, na samo dejavnost gospodarskega subjekta ali na morebitni davčni nadzor. Neresnični vpisi minut delovnega časa v evidenco v okoliščinah obravnavanega primera ne predstavljajo pomembnega dejstva z vidika poslovnega prometa oziroma ostalih dveh kazenskopravnih položajev. Morebitna prekrškovna odgovornost ne pomeni samodejno tudi kazenske odgovornosti. Ravno nasprotno - če je neko dejanje predmet prekrška, potem mora biti inkriminacija toliko bolj poudarjena v kazenski določbi, sicer se šteje, da gre pri prekršku za manjši prestopek, ki ko tak izključuje težjo kazenskopravno posledico.

Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše l

Za toženko kot delodajalca je veljala obveznost voditi evidenco delovnega časa za svoje delavce (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV v zvezi s točko c 6. člena tega zakona, 3. alineja 12. člena ZEPDSV, 18. člen ZEPDSV), pri čemer je določeno, da se dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa (z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi, prvi odstavek 19. člena ZEPDSV), hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV). Toženka je bila torej dolžna evidenco delovnega časa tožnika hraniti, njene pritožbene navedbe, češ da utemeljeno ni pričakovala, da bo kateri izmed delavcev s tožbo zahteval plačilo iz naslova plače, pa niso upoštevne. Izostanek izrecne pisne (formalne) odredbe, ki je sicer predvidena v drugem odstavku 144. člena ZDR-1, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela, saj je bilo delo v urah, za katere zahteva plačilo, opravljeno zaradi zahtev dela oziroma delodajalca, toženka pa je bila s takšnim delom seznanjena.

Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala plačo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. člena do 129. člena ZDR-1, kar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, je od tožene stranke vtoževal plačilo dnevnic, pri čemer je navedel številno dni, za katere je zahteval dnevnice za posamezni mesec od oktobra 2013 do septembra 2014. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZEPDSV je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa in evidenco o stroških dela. Ker toženec tožnikovih trditev ni prerekal na način, da bi sam navedel število dni poti, niti ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bile poti razvidne, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo so

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški oziroma nadure dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je glede obeh zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. Na podlagi 130. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodi

Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku. Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo. Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega