6. člen ZEPDSV

Za toženko kot delodajalca je veljala obveznost voditi evidenco delovnega časa za svoje delavce (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV v zvezi s točko c 6. člena tega zakona, 3. alineja 12. člena ZEPDSV, 18. člen ZEPDSV), pri čemer je določeno, da se dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa (z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi, prvi odstavek 19. člena ZEPDSV), hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV). Toženka je bila torej dolžna evidenco delovnega časa tožnika hraniti, njene pritožbene navedbe, češ da utemeljeno ni pričakovala, da bo kateri izmed delavcev s tožbo zahteval plačilo iz naslova plače, pa niso upoštevne. Izostanek izrecne pisne (formalne) odredbe, ki je sicer predvidena v drugem odstavku 144. člena ZDR-1, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela, saj je bilo delo v urah, za katere zahteva plačilo, opravljeno zaradi zahtev dela oziroma delodajalca, toženka pa je bila s takšnim delom seznanjena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala plačo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. člena do 129. člena ZDR-1, kar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je opravil 434 nadur, zato je dokazno breme, da vtoževanega števila nadur ni opravil, na toženi stranki. Ker tega ni dokazala, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo so

Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku. Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo. Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega

Za ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga ni potrebno ugotoviti izboljšanja poslovanja delodajalca po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden. Res pa je potrebno pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upoštevati daljše časovno obdobje, to je največ šest mesecev.

V presoji delodajalca je odločitev o tem, kdaj nastopi trenutek, ko postane jasno, da z slabim poslovanjem ne bo mogoče več zagotavljati dela, za katero je z zaposlenim sklenil pogodbo o zaposlitvi, in zanj izplačevati plače. Ob upoštevanju, da sta bila pri toženi stranki zaposlena le tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke (sicer zakonca), pomeni ugotovitev slednjega, da tako ne bo šlo več naprej, saj je bilo poslovanje slabo že dlje časa, tudi nastanek poslovnega razloga, ki upravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Zato je bila, glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, o tem, kdaj je prišlo do dokončne odločitve tožene stranke, da tako ne bo šlo več naprej, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana pravočasno. V primeru, da tožena stranka kot delodajalec ne uspe dokazati, da je tožnici kot delavki izplačala vse plače, kar ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo, trpi posledice nedokaza tega dejstva, saj je na delodajalcu dokazno breme. Dejstvo, da je tožena stranka plačevala prispevke, še ne pomeni, da je tožnici plačevala tudi plače. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz naslova neizplačane plač

Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku v času, ko je bil predstavnik delavcev v svetu zavoda, ni zakonita, ker tožena stranka pred odpovedjo ni pridobila soglasja sveta zavoda. Direktorica tožene stranke je nedopustno ravnala, ker je podatke o tožnikovi izobrazbi nepooblaščeno posredovala tretjim osebam v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani v okviru evidence zaposlenih. To ravnanje se je odrazilo v tožnikovi duševni sferi (tožnik je postal napet, tesnoben, razdražljiv, depresivno razpoložen in pesimističen), zaradi česar je upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.000,00 EUR.

Četudi tožena stranka tožniku - invalidu - ne bi smela odrejati nadurnega dela, to ne pomeni, da tožnik za opravljeno delo ni upravičen do plačila.