155. člen ZVO-1-UPB1
(pravice nevladnih organizacij)
(1)Nevladne organizacije lahko sodelujejo v postopkih skladno z določbami tega zakona in so zastopane v Strokovnemu svetu iz 34. člena tega zakona, Svetu iz 150. člena tega zakona in v drugih oblikah delovanja na področju varstva okolja, če je tako določeno v tem zakonu ali na njegovi podlagi izdanemu izvršilnemu predpisu.
(2)Nevladne organizacije lahko sodelujejo pri izvajanju nalog ministrstva na področju varstva okolja tudi v drugih oblikah, zlasti tako da: 1. dajejo stališča o posameznih vprašanjih varstva okolja, 2. sodelujejo pri delu posvetovalnih teles ministrstva in 3. delujejo skupaj s predstavniki ministrstva ali vlade v delegacijah, ustanovljenih v zvezi s sodelovanjem na mednarodnih konferencah.
(3)Nevladne organizacije lahko svoje predstavnike v Strokovni svet iz 34. člena tega zakona, Svet in druge oblike delovanja iz prvega odstavka tega člena predlagajo na podlagi javnega poziva, ki ga v svetovnem spletu in enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo celotno območje države, objavi minister.
(4)Pravico predlagati svoje predstavnike v telesih iz prvega odstavka tega člena imajo nevladne organizacije, ki so vpisane v register iz prejšnjega člena.
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.
- UPRS sodba I U 1912/2012Upravno sodišče RS · 2013
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da občina s sklicevanjem na vpliv bioplinarne na okoliške prebivalce ni izkazala posega v svoje pravne koristi, temveč iz tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja zaščito javne koristi. Za zastopanje javnih koristi pa so po prvem odstavku 45. člena ZUP pristojni državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi. Če je drugotožnica oseba, ki ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu, česar toženka v tem postopku ni ugotavljala, pa bo na tej točki vzpostavljena povezava med obravnavano upravno zadevo in varstvom okolja, za katerega skrbi drugotožnica in s tem tudi njen pravni interes za sodelovanje v tem postopku ter pravica vložiti pritožbo.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 6. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 23. 6. 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.
- UPRS sodba I U 1912/2012Upravno sodišče RS · 21. 3. 2013
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da občina s sklicevanjem na vpliv bioplinarne na okoliške prebivalce ni izkazala posega v svoje pravne koristi, temveč iz tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja zaščito javne koristi. Za zastopanje javnih koristi pa so po prvem odstavku 45. člena ZUP pristojni državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi. Če je drugotožnica oseba, ki ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu, česar toženka v tem postopku ni ugotavljala, pa bo na tej točki vzpostavljena povezava med obravnavano upravno zadevo in varstvom okolja, za katerega skrbi drugotožnica in s tem tudi njen pravni interes za sodelovanje v tem postopku ter pravica vložiti pritožbo.