16. člen ZDDPO-1-UPB2
(rezervacije)
(1)Pri ugotavljanju davčne osnove oziroma priznavanju prihodkov in odhodkov se oblikovanje rezervacij ne upošteva, razen če s tem zakonom ni določeno drugače.
(2)Odprava in poraba rezervacij se upošteva na način, da se prihodki izvzemajo in odhodki priznavajo tako, da v davčno osnovo niso ponovno vključeni prihodki in odhodki, ki so predhodno povečevali davčno osnovo, razen če s tem zakonom ni določeno drugače.
(3)Kot oblikovanje oziroma odprava in poraba rezervacij po prvem in drugem odstavku tega člena se obravnava tudi njihov popravek na sedanjo vrednost izdatkov na koncu obračunskega obdobja.
(4)Rezervacije, oblikovanje katerih se po tem zakonu prizna kot odhodek in se lahko odpravljajo kot nepotrebne v več letih, se pri določanju davčne osnove vštevajo v davčno osnovo kot prihodek v celoti v prvem letu odprave, in sicer največ do višine predhodno priznanega odhodka za njihovo oblikovanje.
- VSRS Sodba X Ips 272/2014Vrhovno sodišče RS · 2016
V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 11. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba X Ips 272/2014Vrhovno sodišče RS · 23. 11. 2016
V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo