42. člen ZDDV-UPB4

Ker revidentka zaradi odstopa od pogodb o nakupu stanovanj, navedenih nepremičnin ni in ne bo uporabljala za namene svoje obdavčljive dejavnosti, za katere jih je kupila in od katerih je uveljavljala vstopni DDV in ga tudi dobila vrnjenega, bi morala na podlagi 2. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV popraviti odbitek vstopnega DDV za enak znesek, kot ga je za odstopljena stanovanja uveljavila pri nabavi, saj so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska DDV.

Popravek odbitka vstopnega DDV, ki je določen v 42. členu ZDDV, je predviden ali zaradi spremembe upravičenosti do odbitka ali spremembe dejavnikov, ki so merodajni za določitev zneska odbitka. Ker besedilo 42. člena ZDDV posebej ne izključuje situacije popravka odbitka v primerih, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane, to pomeni, da je navedeno določbo treba razumeti tako, kot jo razumeta oba davčna organa, ki pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo razumeta kot okoliščino po 1. odstavku 42. člena, ko se je naknadno izkazalo, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kjer sta odpovedi nakupov in znižanja cen zgolj primeroma navedena v besedilu zakona, zato sodijo med te okoliščine tudi primeri, kot je obravnavani, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane.

Po 42. členu ZDDV je davčni zavezanec dolžan izvršiti ustrezne popravke odbitka vstopnega DDV iz razlogov, če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen oziroma, če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanje cen.

Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jo bo uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Tožnik sme od svoje davčne obveznosti odbiti samo DDV, ki ga je upnikom, razvrščenim v razred C, dolžan plačati pod pogoji prisilne poravnave (torej v vrednosti 20 %). Tožnik pa je od svoje davčne obveznosti odbijal vstopni DDV v višjem znesku, kot je znesek, do katerega je bil upravičen v skladu z 2. odstavkom 40. člena ZDDV.

Pri uvozu blaga je dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele po prejemu carinskih deklaracij, ne glede na to, kdaj davčni zavezanec, registriran za namene DDV, prejme račun dobavitelja. Izobraževalne storitve so po 3a točki drugega odstavka 17. člena ZDDV obdavčene tam, kjer so dejansko opravljene. Davčnemu zastopniku se ni treba registrirati, ampak mora izkazati podlago (pooblastilo), da lahko nastopa kot davčni zastopnik za davčnega zavezanca, registriranega za namene DDV, ki v Sloveniji nima sedeža, če ta v Sloveniji opravi promet blaga in storitev.

Pravica do odbitka DDV je vezana na uporabo blaga oziroma storitev v zvezi z namenom opravljanja dejavnosti. Ker je tožnik na sporni nepremičnini pridobil dvotretjinski solastniški delež, je ne glede na to, če je v celoti investiral izgradnjo poslovnega objekta, tudi opravljanje njegove dejavnosti v poslovnem objektu lahko vezano samo na dvotretjinsko solastništvo objekta, ki skupaj z zemljiščem predstavlja celoto.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pome

Vračilo preveč plačanega DDV ne poteka po prvem odstavku 95. člena ZDavP, če ni izkazano, da je bil davek preveč plačan glede na pravnomočno odmerno odločbo ali glede na davčni obračun, temveč poteka po 42. členu ZDDV, če so za to izpolnjeni pogoji, kar pa v tem primeru niso.

Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.

V primerih, ko in če se oprema uniči prej kot v petih letih, vstopnega DDV ni mogoče popraviti. Enako navaja tudi 20. člen Šeste direktive, ko določa, da se odbitek ne popravi v primeru uradno dokazanega ali potrjenega uničenja. Gre torej za posebno situacijo, ki izključuje popravek vstopnega DDV, kolikor je v postopku dejansko ugotovljeno, da je bila oprema (to pa je tista oprema, ki se po računovodskih predpisih uvršča med opredmetena osnovna sredstva davčnega zavezanca - 4. odstavek 42. člena ZDDV), uničena.

Vstopnega DDV tožnik ni napovedal v obračunskem obdobju v katerem je prejel carinsko deklaracijo, ter mu zato ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je navedel v popravku obračuna. Posledično to pomeni, da tožnik te pravice v obračunskem obdobju, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, ni izkoristil. Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice, kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.

Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.

Po presoji sodišča bi namreč v primeru, če je tožnik vse račune korektno, to je pravilno in ažurno vpisal v knjigo prejetih računov, pa le ti zaradi že nesporno ugotovljene računalniške napake v računovodskem programu niso bili zajeti v obračunih DDV, lahko razumeli, da gre za situacijo iz 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV.

Sklicevanje tožene stranke na pravno podlago za naknadno obdavčitev z DDV osnovnih sredstev na podlagi zadržanja blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti (3. odstavek 6. člena ZDDV) po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podlaga za obdavčitev. Ne samo da ne gre za pravno situacijo zadržanja blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, po prenehanju opravljanja dejavnosti, ampak tudi iz razloga, ker družba, ki je prenehala obstajati (izbris iz sodnega registra) ni mogla zadržati v svoji lastniški sferi blaga oz. osnovna sredstva, ki bi zato podlegla drugačnemu davčnemu režimu, kot se to lahko zgodi v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika kot fizične osebe, ki je vseskozi tudi lastnik blaga oz. osnovnih sredstev in to ostane tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti.

Na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV ni mogoč naknadni popravek odbitka vstopnega DDV v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV.

Po zakonski določbi 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV je mogoč popravek odbitka vstopnega DDV le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno, ker je npr. v obračunu napravil napako ali je uveljavljal nepravilni odbitni delež v smislu 41. člena ZDDV, ne pa tudi v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV.